Po jugoslovanski zdaj še evropska armada?

Najprej je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker izjavil, da Evropa potrebuje svojo vojsko za obrambo proti Rusiji. Druga je bila objavljena nekaj dni za tem, ko je novi ameriški veleposlanik v Sloveniji, sicer izkušeni diplomat Brent Hartley z večdesetletnimi izkušnjami, v enem svojih prvih intervjujev rekel, da misli, da bi morala Slovenija, ne glede na njene zdajšnje gospodarske težave, nameniti več sredstev za obrambo. Uf, to dvoje me je spomnilo na pomlad točno pred 30 leti.

Pomlad, 1985 Tako kot te dni je bila tudi tedaj v zraku pomlad, temperature so se že počasi dvigovale, naši najstniški hormoni pa so že butali na vse strani. Vendar pa je bilo v tej pomladi tudi nekaj grenčine, saj se je naša generacija z vsakim naslednjim dnevom bližala odhodu v JLA – Jugoslovansko ljudsko armado. Vpoklicani nismo bili vsi. Tisti iznajdljivejši, morda bi kdo rekel, da so bili tudi pametnejši, so si do tedaj že našli razlog, zakaj so nesposobni za služenje vojske. Eni so se izgovorili na psihične težave, drugi so blefirali s preveliko očesno dioptrijo, tretji so se, četudi morda športniki, izgovarjali na razne telesne pomanjkljivosti. Po eni strani sem jim zavidal, da jim ne bo treba enega leta "podariti domovini", po drugi pa pomiloval – še za vojsko niso dobri. Jaz nisem bil dovolj pameten, da bi se znal narediti tako neumnega. No, večina se nas je vdala v usodo, sošolci smo se pogovarjali med seboj, kam je kdo od nas dobil vpoklic. Nekateri so bili napoteni v tako oddaljene in neznane kraje po naši takratni jugoslovanski domovini, da je bilo treba prav po zemljevidu preveriti, kako bodo sploh prišli do njih. Drugi smo imeli cilj nekaj bližje – do njega se je dalo priti z vlakom v manj kot desetih urah. Vsi pa smo poskušali čim bolj izkoristiti preostali čas do odhoda v vojsko. Na sporedu je bilo 15 mesecev vojaškega služenja z nejasno obljubo 45-dnevnega skrajšanja, kar bi nam, avgustovski "klasi", omogočilo, da prihodnje leto ravno še ujamemo študijsko leto. Ko takole razmišljam za nazaj, je imelo služenje vojske dobre in slabe plati. Najprej nekaj o dobrih.

Dobre plati služenja vojske Enoletna odsotnost od doma je za fante, ki so počasi postajali možje, predstavljala svojevrstno življenjsko preizkušnjo, saj so se morali, sploh če so bili poslani na drug konec kar velike države, kjer jih bližnji niso mogli pogosteje obiskovati in jih zalagati s priboljški ter drugim, naučiti samostojnega življenja ter skrbeti sami zase.

Od osebne higiene, prek skrbi za lastne obleke ter drugo opremo do izpolnjevanja povelj in obveznosti vojaškega usposabljanja ter splošne socializacije v drugem, t. i. srbohrvaškem jeziku, je JLA predstavljala svojevrstno iniciacijo v svet odraslih. Te dandanes, razen v manjši meri morda mature, ki pa jo opravlja vsa generacija, več ni na sporedu, kar pomeni, da se prvi stik z odraslim življenjem za večino mladih zdaj začenja šele s prvo redno službo, ki pa se pri nekaterih oddaljuje v pozna dvajseta leta in še naprej. Enoletne vojaške prigode, šopirjenje s čim bolj napetimi ali pa bizarnimi zgodbami so bile še dolgo po naši vrnitvi pomembna tema pogovorov na zabavah in drugod, včasih so celo tako prevladovale, da so se dekleta, ko so ugotovila, da bo nekaj časa tekla beseda "o vojski", raje umaknila kam stran. Tovrstne debate so bile priljubljene tudi med različnimi generacijami, pri čemer so starejši vedno znova razlagali, kako to vojaško služenje, ki so ga bili deležni mladi, ni nič v primerjavi s tistim, ki so ga bili deležni oni. Do neke mere so imeli seveda prav že v dolžini vojaškega roka. Ta se je skozi desetletja vztrajno krajšal in se po tem, že v slovenski vojski, ustavil na približno pol leta služenja v sosednjem mestu ter s prostimi vikendi, med katerimi si lahko prišel domov. Na začetku tretjega tisočletja je bilo obvezno služenje vojaškega roka v Sloveniji ukinjeno. Tako je zdaj, za razliko od kar nekaj evropskih držav od Švice in Avstrije pa do Danske in Norveške, kjer bolj ali manj vojaško ali pa civilno služenje vojske ostaja v veljavi, slovenska obrambna sposobnost v rokah nekaj tisoč poklicnih vojakov. Medtem je preostalo prebivalstvo, sploh tisti mlajši, v tem smislu povsem neizobraženo – večina bi najbrž imela velike težave že s pravočasno namestitvijo plinske maske.

Slabe plati služenja vojske Ohranjanje ogromne jugoslovanske armade, ki je bila ena največjih v Evropi, je v začetku devetdesetih posredno pripeljala tudi do grozovitih posledic v obliki balkanskih vojn. Te so se, poleg zatajevanih konfliktov, sprostile tudi kot nekakšna samoizpolnjujoča se prerokba povojnih desetletij kopičenja vojaškega duha in orožja v Jugoslovanski ljudski armadi. Veliko vprašanje vsaj zame ostaja, kako bi se vojna na območju nekdanje Jugoslavije razvijala v primeru, če to ozemlje ne bi bilo tako neznansko oboroženo in militarizirano, saj me dogajanje na osrednjem območju nekdanje Jugoslavije v devetdesetih letih vedno znova spomni tudi na dramsko zapoved, po kateri mora puška, ki jo pokažejo v prvem dejanju, v tretjem tudi obvezno počiti. Prav to ali kopičenje orožja in usposabljanje vojaške sile pozneje prispeva tudi k oboroženim dejanjem, je po moje ključno vprašanje naše prihodnje oboroževalne in obrambne evropske vojaške strategije. To je tudi eno od ključnih vprašanj naše prihodnosti.

Evropska ljudska armada Glede na zdaj že enoletno destabilizacijo ukrajinske situacije na Vzhodu in na povečevanje napetosti med Zahodom in Natom na eni strani ter Rusijo na drugi strani, je Junckerjevo govorjenje o evropski vojski politično seveda logično. Prav zaradi odsotnosti vojske Evrope nihče nima za resen zunanjepolitičen faktor v smislu geopolitike. A kaj to pomeni v praksi, si kot laik in nekdanji rezervist, ki mu je od nekdanje vojaške opreme ostalo samo šotorsko krilo, dejansko ne znam niti predstavljati. Zastavlja se mi preveč vprašanj, na katera si niti ne upam odgovarjati. Kot denimo: Kakšna naj bi bila v praksi evropska vojska? Kako bi se formirala? Bi bili to zgolj profesionalci ali bi bila sestavljena tudi iz klasičnega naborniškega sistema? Kaj bi to pomenilo za obvezno služenje vojske za naše mlade generacije? Kako bi se to izvajalo? Bi to pomenilo, da bi mladi Slovenci denimo služili vojsko na vzhodu Romunije ali pa Madžarske, kar bi bilo nekako ekvivalentno služenju na Kosovu v času Jugoslavije? Bi drugi, morda prek zvez, dobili angažma v Londonu ali Parizu?

Kateri bi bil uradni jezik evropske vojske? Je to sploh lahko angleščina, glede na to, da bo v Veliki Britaniji najpozneje v dveh letih referendum o njihovi prihodnosti v okviru Evropske unije? Je stališče Slovenije, glede na to, da je članica Nata, ekvivalentno zahodnemu, torej ameriškemu stališču, in torej nasprotno ruskemu? Je Slovenija, v primeru nadaljnjih zaostrovanj, pripravljena poslati svoje ljudi na novo vzhodno fronto? Kam dolgoročno vodijo te tendence vzpostavljanja novih obrambnih/oboroževalnih strategij in nove vojske? In tako naprej. To so vprašanja, o katerih razmišljam v tej pomladi. Tudi ta pomlad namreč sploh ni običajna pomlad.

Pomlad, 2015 S hitrimi koraki se nam bliža maj, ko bomo praznovali 70-letnico druge svetovne vojne. Za tiste, ki smo imeli z drugo svetovno vojno posreden stik prek staršev ali pa starih staršev, je to izjemno pomemben simboličen trenutek. Sam sem se ga odločil obeležiti z izdajo nekaj knjig z vojno tematiko in različnimi pogledi na vojno. Da se ne bo pozabilo, kaj se je dogajalo pred 70 leti. Nekaj jih je že izšlo. Prva je ameriška. V knjigi Hollywoodski pakt s Hitlerjem, ki smo jo izdali pred enim mesecem, je raziskovalec arhivov Ben Urwand nazorno pokazal, kako prefinjeno je deloval nacistični propagandni stroj. Nemcem je namreč v tridesetih letih, po vzponu Hitlerja na oblast, z raznimi manevri celo na drugi strani Atlantika, v Ameriki, uspelo preprečiti, da bi Hollywood proizvajal filme, s katerimi bi svetu razgaljal režim, ki je na koncu sprožil pogubno vojno v Evropi. Druga je ruska. V knjigi Smrti ni; črtice o vojni, ki smo jo pravkar dobili iz tiska, nas ruski klasik Andrej Platonov s svojimi težkimi, po eni strani robatimi, po drugi strani pa epsko čustvenimi eksistencialističnimi zgodbami, popelje v rusko vojno vihro in boj ruskih kmetov ter vojakov z nemško vojsko. Ko sem jih tedne in tedne bral, gre namreč za pravi knjižni špeh, sem lahko zgolj občudoval neuklonljivost tamkajšnjih ljudi. Ves čas sem upal, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo. Zato smo tudi izdali te knjige.

Ker nismo za evropsko vojsko in več orožja. Ker smo za mir.