Pet lekcij predsedniških volitev

Prvič. Oholost in življenje na (pre)veliki nogi že samo po sebi nista prav lepi čednosti, vsekakor pa si ju ne more privoščiti noben politik. Niti prvorazredni niti drugorazredni. Se ne splača. Še več, volivci jo globoko zamerijo. Egalitarni sindrom, ki predpostavlja obvezno egalitarno porazdelitev družbenih nagrad, je pri Slovencih preprosto preveč močno zasidran. In pri tem niti ni pomembno, ali so te nagrade zaslužene ali pa – kot v primeru odhajajočega predsednika – niti ne pretirano. Ravno nasprotno, posameznik je moralno kaznovan in to celo primeru, ko je z njimi pravno-formalno vse v najlepšem redu. Ta lekcija se sicer nikakor ne prime, pa četudi jo je absolvirala že cela plejada politikov, od recimo Franceta Arharja pa do Gregorja Viranta na zadnjih državnozborskih volitvah. Drugič. Volivci niso pretirano zamerljivi. Imajo kratek spomin in radi odpuščajo. Borut Pahor je Slovenijo zadolžil bolj kot vse vlade pred njim skupaj. Koalicija, ki jo je vodil, ni le razpadla, kot razpadejo koalicije v normalnih državah. Njegova koalicija je bila grozna uničevalna sila, ki je za sabo v brezno vlekla celotno državo, določenim skupinam pa je omogočila izkoriščanje nezasluženih rent. In Borut Pahor ob tem ni bil le pasiven opazovalec, ampak si je privoščil še celo serijo bizarnih dejanj, izjav in vzklikov, s katerimi si je prislužil posmeh domače javnosti in skepso mednarodne. Je pa ta lekcija zaskrbljujoča. Če so volivci odpustili Pahorju, ali to pomeni, da bodo nekoč tudi njegovim sopotnikom v mandatu med letoma 2008 in 2011? Se nam v prihodnosti obeta še ena porcija? Tretjič. Politik je lahko kaznovan tudi za pozitivne lastnosti, kot so iskrenost in lojalnost. Milan Zver je zagotovo bil iskren, tako sebi kot ideji in ljudem. In bil ravno zaradi tega vnaprej diskvalificiran kot vladni podpornik. Okej, mi lahko kdo razloži, kaj je slabega v lojalnosti ideji in ljudem, s katerimi te ideje deliš? Ali smo prišli tako daleč, da je vrednota neprestano spreminjanje stališč, zabijanje noža v hrbet najtesnejšim sodelavcem? Četrtič. Vsebina v politiki ni zelo pomembna. Ključen je všečen nastop. Kratka in preprosta lekcija. A pozor, to deluje le na kratki rok. Odgovoren politik, državnik, ne bo pristal na to. Petič. Tudi v politiki ne manjka prisklednikov. Zabavno je bilo opazovati, kako so si Pahorjevi Socialni demokrati takoj po rezultatih vzporednih volitev začeli na prsi pripenjati kolajne za zasluge. Pa četudi so se ga do nedavnega sramovali. Pa četudi so ga podprli le preračunljivo zaradi boja s Pozitivno Slovenijo. Pa četudi so ga pred petimi leti prisilili, da se ni udeležil predsedniških volitev in si je s tem skoraj uničil politično kariero, tako mimogrede pa še državo. Bodimo iskreni, Pahor je zmago v prvem krogu prigaral sam, z "zabavno" in malce čudaško kampanjo, predvsem pa z dobrimi televizijskimi nastopi. Pa še za zaključek. Osebno menim, da je bil Milan Zver najboljši kandidat in da bi bil najboljši predsednik. A če sem popolnoma iskren, tudi Borut Pahor ne bo tako slaba izbira. Taiste osebnostne lastnosti, ki so ga naredila za katastrofalnega predsednika vlade, ga pravzaprav lahko naredijo za čisto solidnega predsednika.