Torek,
13. 11. 2012,
8.05

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 13. 11. 2012, 8.05

8 let, 10 mesecev

Permanentna revolucija v konkurenčnosti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Ko se je na začetku devetdesetih Slovenija uspešno osamosvojila, je začela politični diskurz hitro obvladovati beseda "konkurenčnost".

Razlog za slabo gospodarsko stanje, ki je bilo v pretežni meri sicer poledica izgube nekdanjih trgov, se je začelo pripisovati nekonkurenčnosti gospodarstva. Vendar se zgodba tu ni ustavila, nekonkurenčnost je bilo mogoče prepoznavati povsod: nekonkurenčna je bila znanost, pa šolstvo, zdravstvo ... Skratka, v tem vzdušju se je začela neka zgodba, ki se po dvajsetih letih očitno vrača k svojemu začetku. V sami Evropi se je obsedenost s konkurenčnostjo začela kakšnih deset let prej. Simbolični začetek bi lahko v tem kontekstu predstavljala ustanovitev Evropskega krožka industrialcev (European Round Table of Industrialists, ERT) na začetku osemdesetih, na katerega je očitno naredila močan vtis tedanja britanska premierka. Počasi so tudi drugi politiki – kake omembe vredne razlike med levico in desnico pri tem tako ali tako ni bilo – spoznali, da alternative pač ni, vrnitev je nemogoča in konkurenčnost se je začela uveljavljati praktično na vseh področjih. Evropske družbe so tako postale konkurenčne družbe – nekatere seveda nekoliko bolj, druge manj. Konkurenčnost je postala sinonim za gospodarsko rast, blagostanje in ustvarjanje novih delovnih mest. Zagotavljali so jo vsakomur dobro znani ukrepi: svobodna trgovina, deregulacija trgov, prestrukturiranje gospodarstva, večja prožnost in fleksibilnost dela in tako dalje in tako dalje. V podjetjih je bilo to konkretno največkrat videti tako, da so začela na veliko odpuščati in nižati plače, kar je nemalokrat sprožilo proteste. Ampak protestirati proti odpuščanju pomeni protestirati ravno proti konkurenčnosti, kar je absurdno in neodgovorno – saj se vendar ravno s temi ukrepi ustvarjajo nova delovna mesta. (Mimogrede: ali se morda komu zdi ta retorika perverzna?) Najbolj perverzno je seveda dejstvo, da so rezultati dvajsetih let boja za konkurenčnost v resnici skrajno bedni. Če je v Sloveniji prišlo do konsenza, da je za vse skupaj kriv socializem, pa po drugi strani ni jasno, v čem je problem v razviti Evropi. Kako je mogoče, da revolucija v konkurenčnosti ni izpolnila svojih obljub in zagotovila blagostanja, gospodarske rasti, odpiranja novih delovnih mest? Ali drugače: kako je mogoče, da se EU namesto tega spopada z največjo krizo v svoji zgodovini? Mogoča odgovora sta pravzaprav dva: prvič, ali je težava v samem konceptu konkurenčnosti, in drugič, ali gre za staro težavo pri prevajanju ideje v prakso. Evropski funkcionarji seveda mislijo, da gre za drugo. Beseda je sicer meso postala, ampak kaj, ko je meso tako šibko ... Nihče ne ve natančno, kaj in kako, toda imajo svoje slutnje in, kar je najbrž še pomembneje, vanje trdno verjamejo. Ena od teh pravi, da se čudežna rešitev skriva v podjetništvu. Antonio Tajani je poleti povedal takole: "Ključno je, da Evropa poveča svoj podjetniški apetit in potem podpre željne in nove podjetnike pri ustvarjanju novih poslov. Za sprostitev podjetniškega potenciala je potreben evropski podjetniški akcijski načrt. Prosim, posredujte nam svoje ideje – računamo nanje." Evropa bi se torej morala približati ZDA, zato je treba začeti širiti podjetniški duh že v šolah in univerzah. Glede na to, da gospod Tajani že prosi za nasvet: zakaj ne bi začeli kar v vrtcih? Med šolanjem bi imeli že izoblikovane podjetnike in bi samo prihranili čas. Kaj pa, če velja prva možnost, torej da je problem v sami konkurenčnosti oziroma kapitalizmu? V zadnjem času je pozornost določenega dela javnosti – najbrž ne preveč velikega – pritegnila knjiga Kevina Duttona z naslovom Modrost psihopatov. V njej opozori na dobro znano dejstvo, da je med sodobnimi direktorji in menedžerji nenavadno veliko število psihopatov. O tem je bilo sicer napisano že veliko knjig in posnetih mnogo filmov. V ZDA sta na primer Paul Babiak in Robert D. Hare pred leti s knjigo Kače v oblekah napravila zavidanja vredno kariero. No, zanimivo pri tem je, da ta fenomen opazi tako malo ljudi. Ali pa to sploh ni več problem? Vse kaže, da predstavlja kapitalizem sistem, ki je očitno narejen po meri psihopatov, zato se kaže njihov tip obnašanja kot nekaj najbolj normalnega. In verjetno ni naključje, da si jih nekateri slovenski ekonomisti želijo več celo v politiki – psihopat je zanje idealen politik. Ah, ta krasni novi svet ...