Patriotske igre

Čeprav so raznorazne definicije slovenstva nek nacionalni hobi in se jim ravno zaradi njihove dokaj neupravičene priljubljenosti raje izogibam, vseeno ne morem mimo vedno znova potrjujočega se dejstva, da smo Slovenci resnično patriotsko frigidni. Ne govorim o tisti slepi gorečnosti, ki jo skupaj z nerazgledanostjo najraje pripisujemo Američanom, ampak o povsem zdravi meri patriotizma, ki ne bi bil omejen samo na navijanje za naše ob športnih dogodkih. Slovenci smo menda strašno razdvojen narod, pravzaprav razkosan na več kot dvesto delov, in lokalpatriotske karte so očitno edine, na katere znamo igrati. Na nacionalni ravni popolnoma odpovemo. Ne le, da se nacionalnega ponosa ne znamo iti, vse bolj se mi dozdeva, da se ga preprosto nočemo iti. Ker tako nenadarjeni pač ne moremo biti. Pred dnevi je bila na primer na Kongresnem trgu v Ljubljani dolgo oglaševana prireditev pozdrav olimpijcem ali nekaj takega, čeprav je bilo brez kakšnih napovedanih koncertov precej jasno, da gre bolj za poklon sponzorjem kot vseslovenski zbor navijačev. Nič hudega, nimam težav s tem, da podjetja športne dosežke nagrajujejo javno. Imam pa velike težave, ko na prireditvi, kjer naj bi se poklonili uspehom naših športnikov, kot glasbeno popestritev najprej zaslišim karaoke na Adelino pesem o strtem srcu. Mislim, resno? Sem zgrešila dogodek?

Po kateri logiki na prireditvi, ki naj bi bila neko malo praznovanje slovenskih športnikov in navijačev, kot glasbeno popestritev izberemo angleško balado? Saj razumem, vse pevke si želijo peti Rolling in the Deep, ampak dajte no. Za Simply the Best, ki je sledil, imam več razumevanja (tudi kadar je zapeto z nudeovskim "d bes"); vseeno gre za neko melodijo, ki smo jo ob raznih dosežkih že posvojili, tako kot We are the Champions, na primer. Ampak na Kongresnem trgu je sledila Valerie (pesem, ne oseba), menda je potem nastopil še narodnozabavni ansambel, ampak ne bi vedela, ker me je odneslo daleč stran od odra. Tako kot mnoge druge.

Popolnoma nič nimam proti Adele, Tini Turner ali Marku Ronsonu, za kakšnega od njih bi celo kupila karto, če bi slučajno zataval na koncert v moj okoliš. Ampak preprosto ne dojamem nesmisla tega, da na osrednjem dogodku za naše športnike (ali sponzorje, karkoli), ki ga je prenašala tudi televizija, ne znamo najti niti ene slovenske pesmi (Zdravljica ne velja), ki bi bila vsaj približno priložnosti primerna. No, vsaj približno primerna je – glede na situacijo – pravzaprav že s tem, da je slovenska. Ne razumem. Navijati za naše je najlažja stvar na svetu, sploh ko zmagujejo, ampak edina slovenska pesem (recimo), ki jo poznamo ob tej priložnosti, je "kdor ne skače ni Sloven'c, hop, hop, hop". Krasno.

Nad slovensko popularno glasbo večinoma nisem strašno navdušena, še manj pa sem navdušena nad prepričanjem, da Slovenci nimamo dobre glasbe, saj jo dejansko imamo, le radijsko postajo je treba zamenjati in se malo pozanimati o izvajalcih, ki premorejo več dostojanstva kot dekolteja za naslovnice revij. A to je pri takih priložnostih precej postranskega pomena. Gre za princip. In mi že a priori nismo naravnani na logiko slovenske glasbe za slovenske prireditve ob sprejemu slovenskih športnikov pred slovenskim občinstvom. Sploh ne gre za to, da bi cenili le tuje, ampak preprosto ne dojamemo enačbe, ki bi nam morala biti logična. Brez neke prisile ali ksenofobije. Resno, kje smo izgubili vso slovenskost? Brez negativizma, prosim. Da se. Prisežem.

Namesto tega ob sprejemu olimpijcev poslušamo karaoke angleških žalostink, na najbolj obiskani lokaciji v središču mesta pa za kulturno popestritev skrbi "one man band" z glasnim (zelooo glasnim) prepevanjem italijanskih in še posebej hrvaških šlagerjev. V centru centra. V lokalu na Prešernovem trgu, za katerega so najemniki segli najgloblje v žep, enako najgloblje v žep pa sežejo tudi tamkajšnji kofetkarji. Mali oltar mesta, torej. Ne vem, kaj čakamo. Da nam nekdo spiše slovensko zgodbo in nam jo proda?

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenja uredništva.