Sreda,
14. 9. 2011,
13.41

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 14. 9. 2011, 13.41

8 let, 7 mesecev

Palestinci in dvoličnost Zahoda

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Priznanje palestinske države bi odstranilo eno od večjih krivic v mednarodni politični zgodovini. ZDA bi z vetom zapravile vse možnosti za posredovanje.

Če se bodo Palestinci odločili za vložitev prošnje za priznanje državnosti na Generalni skupščini OZN, ki poteka v New Yorku, to ne bo presenečenje. Bo pa zanimivo spremljati, kakšne bodo posledice. In morebitni pritiski, saj glede na javnomnenjske raziskave večina prebivalstva tako v Nemčiji, ki priznanju nasprotuje, kot, denimo, v Franciji in Veliki Britaniji podpira palestinska prizadevanja.

Ustvarjanje ameriške zunanje politike je vsekakor interesno usmerjeno, pri čemer je dejstvo, da ZDA že lep čas ne delujejo v strateškem interesu. Zakaj je mir strateški interes, je pravzaprav nesmiselno vprašanje. Bolj relevantno vprašanje seveda je, zakaj je stanje sovraštva, polvojne, okupacije vzdržno strateško ozračje za Izrael. Nikakor to ne more biti v interesu države, lahko je zgolj v interesu politike, ki sebe vidi kot branika ideje Velikega Izraela. Kako je vse skupaj v interesu ZDA, je še manj jasno, saj bi Washingtonu resen pristop do izraelsko-palestinskega vprašanja prinesel marsikatero pozitivno točko v prebujenem arabskem svetu, za katerega ameriški predsednik kljub siloviti uverturi nekako ne najde niti volje niti časa.

No, sicer prave volje za preboje ali "vsiljevanje" političnih odločitev, ki so v strateškem interesu ZDA, denimo pri gospodarskih vprašanjih, predsednik Obama preveč pogleduje po stališčih parcialnih interesov, ki mu lahko na kratek rok koristijo. A na daljši rok ga rišejo kot politika, ki je prezgodaj sestopil s hitrega vlaka, s katerim je prodajal spremembe. Tudi v arabskem svetu. Na Bližnjem vzhodu sprememb ni. Politika, kot jo preigravajo v ameriškem kongresu v "španoviji" z lobisti, ki so zamešali dobrobit države in politike, nima realnih možnosti za uspeh. Vsa ta pogajanja, ki jih ni. Vsi ti procesi, ki jih dejansko ni, so zgolj dokaz, da je pristop, milo rečeno, napačen.

Arabska liga pričakovano podpira palestinska prizadevanja. V Evropski uniji lady Ashton sporoča svojim "palestinskim prijateljem", kot se temu reče v diplomatskih krogih, da je najboljša dogovorjena rešitev. Dobro, a če te ni in že več desetletij kaže, da je ne bo, je morda bolje imeti nevzdržne razmere, okupacijo? Vsi evropski diplomatski predstavniki hlipajo v isto smer, a ko katerega od diplomatov, ki sodelujejo v teh razpravah brez pritiska mikrofonov ali kamer, povprašate, ali gre dejansko pričakovati kaj v tej smeri, dobite le potrditev, da niti sami ne verjamejo v tisto, kar pravijo. Žalost. Vztrajanje pri iluziji, ker so vse druge možnosti (oz. posledice) slabše? No, Hillary Clinton je včeraj Palestincem dala vedeti, da naj se raje vrnejo za pogajalsko mizo. Kot da je dejansko težava v tem, da se Palestinci ne želijo pogajati.

Pogajanja se ne začnejo in končajo za zeleno mizo. Začnejo se pri novih ponudbah za stanovanja Izraelcev na Zahodnem bregu. Začnejo se pri več sto nadzornih točkah na Zahodnem bregu. Začnejo se pri obstoju delov družbe, ki drugi želi uničenje. Pri prepoznavanju realnosti. In ravno v tem delu bi bilo nemara celo prav, da je zahodna politika postavljena pred dejstvo. Tisti z vizijo palestinske države, o kateri tako veliko slišimo, bi morali dojeti in poskrbeti, da je ta lahko tudi realnost.