Otroške umetnine: dovolj jih imamo

Preden sem imela otroke, sem mislila, da se bom ogromnih map umetniških izdelkov, ki jih otroci ob koncu šolskega leta privlečejo domov, vedno razveselila. Zdaj pa kar priznam: dovolj jih imam.

Otroci od svojega 3. do 10. leta praktično vsak dan nekaj narišejo. Samo predstavljate si, koliko je te solate. Ustvarjajo doma, poleg tega pa še v institucijah, kjer preživijo pol dneva. Za nagrado za konec šolskega leta domov dobiš še vse to.

Vse lepo in prav, ampak pri treh otrocih nam je zmanjkalo prostora. Ko sem zadnjič brkljala po omari, kjer smo shranjevali, kar so do zdaj ustvarili v vrtcu in šoli, mi je vse skupaj padlo na glavo in se raztreslo po otroški sobi. Poleg tega risbice ves čas visijo in ležijo še povsod po stanovanju.

Če se ti preveč rola v glavi, rolaj raje fidget spinner 

Moji otroci ne hodijo preveč radi v šolo. Kaj pa vaši?

Domači razstavni prostor

Največ jih ne na hladilniku, ki bi ga naključni obiskovalec v naši kuhinji težko našel. Mi ga sicer najdemo, ampak samo zato, ker vemo, kje je. Hladilnik je praktično edina stvar v kuhinji, na katero lahko z magneti obesiš papirnate zadeve. Pri nas so na njem različna obvestila, ampak teh ni nikoli toliko, da s prostim očesom ne bi mogel najti vrat hladilnika. Pogled v resnici zastirajo otroške risbe, ki tam visijo druga čez drugo.

Velikokrat rečem, da se bom zadušila pod količino oblačil in perila naše petčlanske družine, ampak mogoče se bom prej pod težo umetniških izdelkov, ki so delo mojih otrok.

Na hladilniku so večinoma začasne razstave, ki jih kurirajo in postavljajo oni, podiram pa jih jaz. Ko jih ni doma, izkoristim trenutek in večino zabrišem stran, kar mi je posebej všeč, pa spravim v umetniško omaro, kamor shranjujemo tudi mape z izdelki, ki domov priromajo ob koncu vsakega šolskega leta. Potem gremo spet od začetka. Vmes imamo nekaj dni rumen hladilnik, kakršen je bil mišljen za v kuhinjo.

Stalnih razstav nimamo, ker si še nikoli nisem vzela časa, da bi dala kaj v okvir.

Peš na morje, v sanjah pa na Vanavano

 Nisem dovolj skrbna mama

Robot za nagrado

Že velikokrat me je prijelo, da bi vrgla stran vse po vrsti. Ker tega je ogromno. Vse privlečejo domov. Celo papirnate robote, ki jih res ne pričakuješ.

Enkrat sem v vrtec nesla ogromno vrečo tulcev WC-papirja, ki smo jih vestno zbirali, ker danes v vrtcih in šolah kar naprej jamrajo, da otroci nimajo iz česa ustvarjati in da moramo reciklirati.

No, na koncu smo jih v obliki robota, ki smo ga komaj spravi skozi vrata, dobili nazaj.

Ni vse piece of art

Saj ne da ne bi spoštovala avtorskega dela svojih otrok, ampak ne gre za umetniške presežke. To, da vzdihuješ vsakič, ko otrok nekaj spravi na papir, je po mojem škodljivo. Moji otroci so super, ampak ni vse, kar pride izpod njihovih prstov, piece of art. Pravzaprav smo precej daleč od tega, česar niti pred njimi ne skrivam.

Kaj naj zdaj s tem?

Če vprašaš Google, dobiš kup nasvetov, kaj vse se da narediti z otroškimi risbami in podobnim. Lahko jih na primer poskeniraš in naložiš na Pinterest. Ali pa narediš fotoknjigo in jo babicam in dedkom podariš za novo leto. Iz nekaterih se da izdelati čestitke, ovijalni papir ali pa tapete. Nekaj jih lahko daš v okvir in pošlješ sorodnikom. Nori Američani iz otroških risb izdelujejo celo poštne znamke.

Nič v mojem stilu, torej.

Jagodni izbor

Še dobro, da za vse, kar kopičiš, enkrat zmanjka prostora. To zelo dobro vemo tisti, ki se stvari lotimo šele, ko nam ta pade na glavo. Potem pa ti je vedno žal, da tega nisi počel sproti.

Na koncu je ostalo za eno samo mapo risbic, ki bo konec tega šolskega leta bogatejša samo za nekaj izdelkov. To sem si obljubila. Izbora se lotim takoj 23. junija popoldne.

Ker res ne potrebujemo tristotih različic Obi Wan Kenobijev, Darthov Vaderjev in R2-D2-jev, za katere so fantje že zdavnaj pozabili, da so jih kdaj narisali. Niti velikonočnih pirhov na sto in en način ne. Pa kaj naj z devetimi portreti Franceta Prešerna?

Risbe oboroženih in gorečih ljudi pa sem sploh zabrisala stran. Prav tako pobarvanke in lepljenke z razpadajočimi jesenskimi listi, bleščicami, kosmi vate in kar je še tega.

V resnici je jagodni izbor stvaritev mojih sinov večji dosežek, kot se zdi na prvi pogled. Nekaj kosov mora nujno v okvir.

In kaj me pri vsem skupaj najbolj navdušuje? Končno sem pospravila tisto omaro!