Omejena racionalnost

Politični trg, na katerem se volivcem ponujajo ideje, stranke in ljudje – ne pa morda tudi strankarski prestopniki na žetone, to pač sodi v sfero kriminala –, je na moč čuden. V Sloveniji morda še posebej. Pri nas odsotnost racionalnega razmišljanja velja tako za stran povpraševanja, torej volivke in volivce, kot tudi za ponudbeno stran, torej za politike, ki se potegujejo za našo podporo. In s tem seveda za možnost upravljati državo in vse, na kar ima država tak ali drugačen vpliv. In tega ni malo. Če bi se neracionalno vedli le politiki, bi bila zadeva najbrž enostavna. Na naslednjih volitvah bi se jim pač vljudno zahvalili za sodelovanje in jih poslali v politično zgodovino. Kot na zadnjih volitvah stranki LDS in Zares. Povsem primerna kazen za vse afere in aferice, s katerimi so polnili prve strani časopisov.

No, človek bi nekoliko naivno pričakoval, da bodo priložnost dobili drugačni in boljši. Ni jih manjkalo. Toda relativno zmago in prvo priložnost – morda tudi drugo in tretjo – je dobil kandidat z avtokratskim načinom vodenja in družinskimi podjetji v davčnih oazah, ki so čisto slučajno mešetarila z zemljišči, ki se jim je čudežno spremenila namembnost. In ki takoj po volitvah išče prebežnika iz vrst konkurenčnih političnih strank.

A, kot rečeno, neracionalnosti ne manjka niti med političnimi strankami, čeprav nam vse obljubljajo umno upravljanje in pot v boljši jutri. Socialni demokrati je imajo zagotovo v izobilju. Naj obnovimo, gre za donedavno najmočnejšo stranko, ki je na volitvah utrpela hud udarec. A ima zaradi močne terenske mreže kljub temu lepe možnosti, da si z dobrim delom v opoziciji povrne primat na levici in nemara tudi v političnem prostoru. Namesto tega se raje slepo udinjajo kandidatu za mandatarja, zaradi katerega se jim je v najobčutljivejšem trenutku, v predvolilni kampanji, javno odrekel njihov nekdanji predsednik in dolgoletna siva eminenca. In sprejmejo vlogo druge violine.

Še zanimivejše so dileme, pred katerimi je stranka DeSUS. Vedno znova se mi dozdeva, da gre za rahlo mazohistično stranko. Neprestano rine v leve koalicije, ki ji vedno znova servirajo podcenjujoč in neprijazen odnos. Naj spomnim, v njihovem prvem mandatu v Drnovškovi vladi še ministrov niso imeli. Ko so jih dobili, pa so jim običajno kar drugi povedali, kdo bodo njihovi ministri … Še posebej travmatičen je bil zadnji mandat, ko so celo predsednika stranke na silo vrgli iz vlade. Stranka je kot spoštovan koalicijski partner nastopala izključno v mandatu 2004–2008. Zato je pred njimi pomembna odločitev. Ali želijo končno postati resna stranka, ki se sama odloča in vodi avtonomno politiko, ali pa bodo še naprej satelit t. i. stricev iz ozadja. Kot do zdaj. Za Karla Erjavca bi bila racionalna odločitev za vstop v desnosredinsko koalicijo. V naslednjem mandatu pa bi moral narediti red v lastni stranki. To ni nikoli uspelo Borutu Pahorju, ki kljub desetletju in pol predsedovanja Socialnim demokratom nikoli ni presegel vloge fanta s plakatov. Končno ponižanje je bilo zadnje glasovanje v državnem zboru, ko je moral lojalnost izkazati s tem, da je strankarskemu kolegu pokazal obkroženo glasovnico. No, nisem prepričan, da bo odločitev racionalna. To bi bilo na žalost kar malce nenavadno.