Odprto pismo

Spoštovani gospod predsednik republike Borut Pahor, spoštovani gospod predsednik ustavnega sodišča prof. dr. Ernest Petrič, spoštovani gospod predsednik SAZU-ja akad. prof. dr. Jože Trontelj, spoštovani gospod direktor združenja bank dr. France Arhar, spoštovani bodoči guverner Centralne banke dr. Boštjan Jazbec, dovolite, da danes naslovim na vas odprto pismo, s katerim bi, kot predsednik panevropskega gibanja – zavedajoč se omejenosti mojega znanja in sredstev, ki jih imam na razpolago – zaprosil, da v naši lepi državi sodelujete pri ustvarjanju drugačnega pristopa do težav, ki nas bremenijo, ter da (vsi) skupaj začnemo razmišljati o dolgoročnih strategijah, namesto da celotno našo vsakodnevno pozornost usmerimo v kratkoročno iskanje "gasilskih" rešitev. Slovenci bomo v prihodnjih letih potrebovali stabilnost in vizijo. Vaše inštitucije imajo dolgoročni mandat, ki zagotavlja zgoraj omenjeno stabilnost, in pokrivajo področja preoblikovanja, kar pa bo življenjskega pomena za prihodnost vseh nas oziroma Republike Slovenije. Evropska unija in Slovenija sta že nekaj časa sredi težke krize, ki je v resnici le delno gospodarska ali finančna. Evropa preživlja vodstveno krizo, ki se jasno izkazuje v nizki kakovosti politike v posameznih državah in posledično v pomanjkanju vizije razvoja Unije. Evropske skupnosti v preteklosti in Unija danes so vedno, kot nekakšen perpetuum mobile, temeljile na doseganju in zastavlanju novih ciljev. Črpale so življenjsko silo iz napredovanja. Panevropski manifest je izdal grof Kalergi na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja. Takratna utopija je danes na določenih področjih celo presežena, ampak takšen razvoj nam še zdaleč ne zagotavlja miru, svobode in blaginje. To so pojmi, za katere je potreben neprestan trud. Unija je bila oblikovana zato, da bi imeli narodi stare celine vedno na razpolago primeren okvir, znotraj katerega bi iskali skupne rešitve, ki bi nudile za vse sprejemljive kompromise. Evropska unija in Slovenija, čeprav povezani, ne doživljata enake krize. Več kot dvajset let po padcu berlinskega zidu, torej po siloviti spremembi mednarodnih odnosov, je danes Evropska unija še ne popolnoma prilagojena sredi drugačnega zunanjega okolja, v katerem ne predstavlja več nujno zaveznico zmagovalca hladne vojne na vsakem področju, ampak je prisiljena postati vedno bolj samostojna, primerno opremljena, igralka. V enakem obdobju je Slovenija postala sodobna, suverena država in je simbolično končala prvi del lastne razvojne poti s članstvom v elitnem klubu gospodarsko najrazvitejših držav OECD-ja. Zdaj je potrebno, da si Slovenci nalijemo čistega vina: v dvajsetih letih smo izčrpali svoj razvojni model. Velikokrat smo zlorabili bančne, gospodarske in politične organe, vendar nam zaradi mednarodno naklonjenega okolja ni bilo treba polagati računov. Zdaj pa je napočil čas, ko se moramo sprijazniti s stvarnostjo in nujno poiskati nov razvojni koncept, ki bo omogočal, da pridobljeno blaginjo obdržimo in da ustvarimo še večje bogastvo. Pojem bogastvo moramo po letih socialistične interpretacije začeti razumeti sproščeno, kot sinonim za blaginjo, suverenost in neodvisnost. Od konca devetdesetih let svetovno gospodarstvo vedno bolj temelji na finančnem sektorju. Realno gospodarstvo je le majhen delček svetovnega BDP-ja. Države, ki si lahko zaradi strukturalnih prednosti privoščijo vodilno vlogo v finančnem sektorju, so danes svetlobna leta pred nami. Gospodarska kriza, s katero se že dlje časa (neprimerno) soočamo, izraža neravnovesje moči in jasno kaže na geoekonomsko premoč določenih akterjev. V preteklosti je bilo ravnovesje vojaško-politične moči med velesilami temelj za stabilnost in mir po svetu. Danes je moč uteleščena v finančno-politični kombinaciji. Skupaj z Evropsko unijo je Slovenija v zelo nezavidljivem položaju. Čeprav smo navajeni kriviti Evropsko unijo za vse težave, je rešitev na širši mednarodni ravni za vse nas le v močnejši, tesnejši Uniji, ampak zagotovo ne v takšni, kot smo je vajeni v zadnjih treh letih. Zunanji udarci so nas razdelili. Razdeljena enotnost je bolj obvladljiva in zagotavlja večjo špekulativno učinkovitost. Rešitve, do katerih se je Bruselj prebil z veliko zamudo, pa so bile daleč od primernih.

Evropska unija, še posebej pa evroobmočje, se morata končno zavedati, da sedemdeset let po drugi svetovni vojni lahko oziroma, še bolje, moramo zadihati z lastnimi pljuči in se osvoboditi psihološkega bremena preteklosti, ki nam je služil kot izgovor za to, da so drugi obvladali našo suverenost. Evropa mora še naprej spoštovati vse mednarodne partnerje, istočasno pa postati resničen igralec. Samo tako bo pridobila vse potrebne inštitucije, sisteme in strukture, ki bodo omogočili finančno, bančno in gospodarsko učinkovitost. Svet potrebuje novo ravnovesje moči: geofinančno. Dokler tega ne bomo vzpostavili, bomo odprti za udarce močnejših sil ali, brutalno rečeno, postmoderno kolonizacijo. Dokler ne bodo vsi mednardoni igralci približno enako močni, da lahko – tako kot je bilo v preteklosti na vojaškem področju – tekmecu vrnejo udarec, zaradi katerega nasprotna stran ne bo voljna tvegati prvega, tako dolgo ne bomo izšli iz "krize". Stabilnost in mir sta edino zagotovilo za razvoj, zato nihče ne sme imeti premoči.

Vprašanje, ki se postavi, je, kako lahko Slovenci pripomoremo k vsemu temu. Zagotovo moramo nujno prilagoditi svoj družbeni model novim okoliščinam in poiskati operativni model, ki nam bo še naprej omogočal enotnost ter podaril nov gospodarski zagon, vendar takšne naloge ne smemo nikakor sprejeti v smislu pasivnega prilagajanja. Kratkoročno bo potrebno, da spremenimo smernice zaostrenega nadzora nad državnimi financami, da obnovimo in osvobodimo – tudi s težkimi ukrepi, če bo treba – bančni sektor, da postavimo kredibilno pravno državo, ki bo atraktivna za tuje partnerje, in da se strateško usmerimo v nove gospodarske panoge. Potrebujemo novo konkurenčno prednost pred preostalimi tekmeci. Z novim modelom alternativnega razvoja moramo pokazati našo dodano vrednost v globalnem svetu zlasti v evro-sredozemskem prostoru.

A najpomembnejše bi bilo, da iz naše posebnosti naredimo nekaj unikatnega. Mikro in male države, ki imajo do dva miljona prebivalstva, spadajo v kategorijo z manjšo stopnjo konkurenčnosti pred večjimi državami. Zaradi strukturalne velikosti notranjega trga nimajo zagotovljenega bogastva ali celo preživetja. Male države stvarno ne morejo delati tega, kar delajo velike, kar pomeni, da v finančnem svetu iz dneva v dan izgubljajo suverenost. Veliki državi ni treba, da dejansko krši listino Združenih narodov, torej da sproži nesporazum, zato da ukroti lastni volji manjšo državo. Asimetrična gospodarska teža je popolnoma zadostna. V današnjem svetu je pravica do suverenosti malih držav, zagotavljena s strani najpomembnejše listine na svetu (OZN), sistematično kršena, in asimetrične relacije med državami so problematične za nadaljno stabilnost mednarodnih odnosov. Slovenija bi lahko končno našla nišo, v kateri se lahko izkaže kot igralec, vreden kredibilnosti: izoblikovanje skupine, ki bi se borila za novo doktrino pravice do konkurenčnosti, upoštevajoča paradigmo konkurenčnost-bogastvo-suverenost. Mi ne moremo sprejemati enake pravne ali finančne podlage, ki je velikokrat prilagojena, celo oblikovana, v pomanjkanju mednarodnega prava, za velesile svetovnih trgov. Večina držav se s takšnim pristopom ne strinja, a do zdaj ni našla skupnega glasu in projekta. Predlagana rešitev bi lahko združila večino držav na svetu. Mogoče ne večino prebivalstva, vendar v mednarodnih odnosih štejejo le suverene, neodvisne države. Velikani izoblikujejo pravila? Kolonizirajo na sodoben način? Potem pa tudi mi izkoristimo mednarodno pravo sebi v prid in ga preoblikujmo "de iure condendo" tako, da bomo dosegli večjo simetričnost v medsebojnih odnosih.

Le na prvi pogled je predlagan cilj v nasprotju z delno podarjeno suverenostjo Evropski uniji. Če bi Slovenija znala preoblikovati notranji sistem in bi nastopila proaktivno na mednarodnem odru, bi v resnici Uniji zagotovila širšo podporo (privlačnost!), istočasno pa večjo svetovno konkurenčnost na trgu kapitala, kar bi posledično pripeljalo do zaželene krepitve Unije pri vpostavlanju novega svetovnega ravnovesja moči.

Spoštovani, vsi vemo, da nas v kratkem čakajo še težke politične in finančne preizkušnje, vendar bolj kot samo čas, da rešimo lastne težave, potrebujemo ideje in ljudi s poslanstvom. Vas in vse Slovence, ki si želijo spremeniti trenutno stanje, vabim k razmisleku podanih idej. Osebno bi rad, da moja država kot prva "zajaha" val nujno potrebnih sprememb, preden to naredijo druge. Vsakodnevno, stalno, umetno deljenje naroda v notranji politiki ni rešitev. Potrebujem širša obzorja, da pridemo do pravih odgovorov. Panevropsko gibanje Slovenije je že dvakrat v zgodovini odigralo pomembno vlogo pri vzpostavljanju narodnega vprašanja. Ponovno vabimo k sodelovanju vse zdrave sile v državi za oblikovanje rešitev v prihodnosti. Vaše inštitucije so včasih del težav, vendar so tudi edine, ki lahko zagotovijo primerne, dolgoročne rešitve.

S spoštovanjem, Laris Gaiser