O velikem pričakovanju

Primer Hilde Tovšak je razkril, da gre državi s takšnim sodnim sistemom pravzaprav še presenetljivo dobro. (No, verjetno se je marsikdo ob tem vprašal, ali ji ne bi šlo morda še bolje, če pravosodnega sistema sploh ne bi imela.) Dejansko je tako, da v tem trenutku še niso razjasnjena vsa dejstva, zato ni mogoče natančno reči, kje je šlo kaj narobe, kdo je napravil kakšno napako ali celo kaj hujšega itd. Se pravi, čisto mogoče je, da so vse te predpostavke o napakah in nepravilnostih popolnoma neutemeljene. Nihče namreč ne bi smel biti preveč presenečen, če bosta v naslednjih dneh Fišer in Masleša samozavestno stopila pred kamere in sporočila, da ni bilo nikakršnih napak in nepravilnosti. Da torej sistem deluje čisto v redu, le da tega butasti državljani pač ne razumejo. Težava je v tem, da je sistem očitno predolgo deloval "čisto v redu" – in ker ni bilo nikakršnih napak in nepravilnosti, tudi ni bilo nikogar, ki bi moral zaradi njih odstopiti. A zdi se, da bo tokrat vse skupaj vendarle nekoliko drugače. Državljani so namreč izgubili potrpljenje s tem "brezhibno" delujočim sistemom. Tega se, kot kaže, politiki še kako dobro zavedajo. Pravzaprav človek v slovenskem političnem prostoru zares težko najde temo, o kateri bi se vsi tako strinjali. (Celo SDS-ovci za spremembo zvenijo razumno in marsikdo je presenečen, da se lahko vsaj enkrat z njimi tudi strinja.) Ali je veliko pričakovanje sprememb res tako naivno? Seveda je intervencija politike na področje sodstva vedno nekoliko kočljiva stvar. Po svoje je razumljivo, da so bili politiki do tega do zdaj praviloma precej zadržani. A zadržki počasi izginjajo, ko se začnejo kazati prvi obrisi alternativnih rešitev. Takšna "brezhibnost" sodnega sistema državljane kajpada naravnost sili v iskanje neinstitucionalnih oblik pravice. To z drugimi besedami pomeni, da lahko veliko pričakovanje, ki na svoje spremembe čaka predolgo in zaman, v skrajnem primeru eskalira v serijo neljubih dogodkov, zaradi katerih bo marsikoga zelo bolela glava. (Če bodo mariborski artisti spuščali Fišerjeve in Masleševe lutke s kakšnega ljubljanskega mostu, bodo do njihovega performansa tokrat najbrž nekoliko bolj prizanesljivi celo neizprosni ljubljanski umetnostni kritiki.) Pričakovanja državljanov torej rastejo. Tako kot sta Janković in Janša danes predvsem neljuba spomina na neke nočne more, ki se bodo morda že v bližnji prihodnosti končale za zapahi kakšnega strogo varovanega zapora, bodo morali tudi takšni ljudje, kot sta Fišer in Masleša, hočeš nočeš spoznati, da nepreklicno pripadajo preteklosti. S takimi ljudmi pač ni mogoče graditi demokratičnega socializma. Glavno vprašanje tako ni, ali bi morala Fišer in Masleša oditi. Glavno vprašanje tudi ni, ali bi morala oditi na poziv politike ali raje na vljudno prepričevanje raznih skupin državljanov, ki bi ju po potrebi obiskovale na domu. Glavno vprašanje je, kdo vse bi moral poleg njiju še oditi. In pri tem bi bilo verjetno precej bolje, če bi odslovili kakšnega preveč kot premalo. V tem trenutku bi bila morda produktivna celo odslovitev iz preventivnih razlogov. (Zakaj pa ne, tudi takšne rešitve je treba premisliti.) Izpraznjena mesta bodo seveda morali zasesti "pravi" ljudje. To pa so lahko samo takšni, ki premorejo pokončnost kakšnega Gorana Klemenčiča. Mimogrede, predsednik Pahor bi bil lahko končno celo malce koristen in gospodu Klemenčiču podelil kakšno državno odlikovanje, ki si ga slovenski l'Incorruptible brez dvoma zasluži.