O treningu družbenega telesa

Brez dvoma nadvse razveseljiva novica – samo še pet let treniranja zategovanja pasov in … No, kot rečeno, morda še kakšno leto dlje, tega vendar niti nemški ekonomisti ne morejo napovedati do ure natačno, ali pa dve, ali pa …

V bistvu je osupljivo, v kako eksaktno znanost se je razvila sodobna ekonomija. Kdo bi si mislil, da bo lahko nekoč dajala tako natančne napovedi. To je bržkone treba pripisati matematičnim modelom, ki jih ekonomisti uporabljajo pri svojem delu. Seveda se še vedno dogajajo kakšne majhne, neznatne, tako rekoč mikroskopske napake, med katere je treba najbrž prišteti tudi tisto, za katero so se pri Mednarodnem denarnem skladu pred kratkim opravičili. Na kratko: po novem predlagajo, da se trening v zategovanju pasov nekoliko upočasni. Učeni možje so namreč izračunali, da bolj postopen režim vadbe daje mnogo boljše rezultate. Organizem pač potrebuje določen čas, da se privadi na nove razmere. V skrajnem primeru se lahko pretirani strogosti tudi upre.

Mimogrede: še dobro, da imajo ljudje v Evropi in ZDA dovolj posluha za takšne napake. Človek se pač moti, nihče ni popoln. Tega očitno niso sposobni dojeti v bolj zaostali Avstraliji, kjer se je sodišče – nezaslišano! – spravilo na ubogo bonitetno hišo S&P. Groza, kakšen absurd, kot da se bonitetne hiše pa ne bi smele motiti! Nesrečna bonitetna hiša se bo kajpada pritožila in upa se, da bo na koncu vendarle prevladal zdravi razum.

Pred davnimi časi, ko človeštvo še ni poznalo Mednarodnega denarnega sklada in računalnikov ter ekonomija zato še ni bila tako razvita, se pravi v nekem razmeroma temnem obdobju človeške zgodovine, so se politiki pri prilagajanju družbenega telesa novi družbeni stvarnosti hočeš nočeš morali opirati na osebne občutke, na subjektivno presojo. Ker pa so subjektivni občutki po definiciji nezanesljivi, so se zaradi tega vse prevečkrat dogajali odpori. To je podobno, kot da bi danes Kitajca, ki je že vse življenje navajen na pest riža, prek noči prisilil, da po novem vsak dan poje polno skledo. Ne gre, organizem potrebuje določen čas, da se prilagodi spremembam. Kitajska komunistična partija se tega očitno še kako dobro zaveda.

V tem kontekstu so nadvse poučne ameriške volitve leta 1932. Tedanji predsednik Herbert Hoover očitno ni izbral pravega tempa zategovanja pasov in družbeni organizem se je uprl. To je bilo konkretno videti tako, da so ljudje prišli v Washington, se tam utaborili in začeli delati težave. Ker se kljub prošnjam in grožnjam niso hoteli odstraniti, je Hoover na koncu – le nekaj mesecev pred volitvami – na pomoč poklical vojsko. Vojski je poveljeval legendarni general Douglas MacArthur, njegova podrejena častnika pa sta bila nič manj legendarna George Patton in Dwight Eisenhower, tedaj oba s činom majorja. Kako se je general MacArthur vsega skupaj lotil, bralcu verjetno ni treba podrobno razlagati: bilo je veliko ognja in dima, malo mrtvih, še več ranjenih … Skratka, general MacArthur se je z nadvse junaškim podvigom že tedaj zapisal med nesmrtne sinove te veličastne nacije. Hoover pa je čez nekaj mesecev izgubil volitve. Vse drugo je zgodovina: prišel je Roosevelt in se, zanimivo, nadaljnjemu treningu zategovanja pasov raje odpovedal. (Govori se, da so ga v to pregovorili komunisti – ampak to je zgodovina, ki kot humanistična veda pač ne dosega eksaktnosti kakšne ekonomije, zato vsemu najbrž res ne gre verjeti.)

Nauk zgodbe je torej jasen in glede na to, da imajo sodobni evropski politiki na voljo najnovejše ekspertize Mednarodnega denarnega sklada, je vsaka skrb odveč. Razen če se ni morda spet zgodila kakšna napaka.