Petek, 13. 11. 2015, 13.34
8 let, 10 mesecev
O temah, ki so namenjene obmetavanju z gnojem
In to ozadje, čeprav manj glamurozno, je po mojem mnenju resnična novica nedeljskih volitev. Predvsem pa, žal, pove več tudi o slovenskem položaju.
Če odštejemo glasove diaspore, ki so vselej zvesti desnici, je bil volilni izkupiček obeh velikih sil skoraj identičen. V tem pat položaju je najzanimivejša zemljepisna razdelitev, ki poteka po starih zgodovinskih ločnicah. Kajkavska Hrvaška je šla levi sredini, Slavonija, Dalmacija in Vojna krajina HDZ in zaveznikom. In Istra regionalistom.
Z avtokratskim slogom vodenja, ki se zelo razlikuje od njegovega predhodnika Račana, je Milanović ukrojil stranko po svoji podobi in jo odločno pomaknil v smer zmernega, tehnokratskega liberalizma. To ni več levica po nobenem smiselnem merilu (glede tega imajo mladi marksisti prav), temveč etatistična sredina, ki v zavetju rdečih zastav izvaja "neoliberalne" politike – dokler pač gre in dokler koristi interesnim skupinam, zbranim okoli nje. Moderni center z balkanskim obrazom, če hočete.
Pod Milanovićem je SDP prodrla v prazen prostor, ki ga je za sabo pustil kolaps projekta zmerne, evropske HDZ Sanaderja in Kosorjeve. Desnica je zato morala poiskati novo nišo. Našla jo je v vrnitvi k "Tuđmanovemu duhu". Dejstvo, da je "vrnitev h koreninam" izvedel politik, ki je veljal za nekakšnega notranjega disidenta Tuđmanovega kroga, priča o tem, da je šlo za zavestno, cinično strateško odločitev.
Da ne bo pomote. Ne pravim, da so ta vprašanja nepomembna. Seveda so pomembna. Ljudi težko mobiliziraš z vprašanji, ki nikogar ne zanimajo (no, pri nas del desnice poskuša tudi to in, kot smo videli ob referendumu o arhivih, pri tem žanje imenitne uspehe).
To se najpogosteje zgodi tam, kjer ne obstaja kultura razprave o občutljivih zadevah, in tedaj, ko se hoče ta vprašanja izločiti iz javne razprave ter po možnosti uveljaviti eno samo, edino pravilno rešitev.
Toda tehnokratska oblast stori nekaj precej drugačnega. V imenu "napredka" se loti "modernizacije družbe od zgoraj", pri čemer pogosto pride v navzkrižje s prepričanji večinske populacije. S tem na široko odpre vrata opoziciji, ki začne zagovarjati "interese ljudstva" nasproti "odtujenim elitam". Temu se reče populizem.
Tehnokratska oblast rojeva populistično reakcijo. To je vzorec, ki se tako pogosto ponavlja, da ga lahko imamo za stalnico zgodovine. Weimarska Nemčija, Chiracova Francija, Montijeva Italija. Morda bo vladavina Merklove kmalu pripeljala do česa podobnega. Dinamika je preprosta. Vsaka politika sledi določeni ideologiji, določeni viziji družbe. Če oblast, namesto da bi ideje, ki usmerjajo njeno delovanje, izpostavila v odprtem soočenju alternativ, vlada v imenu "zdravega razuma", "poštenja", "pozitivne energije" in podobnih puhlic, spodkopava tla legitimni opoziciji.
Kaj naj v tem primeru reče opozicija: mi smo pa proti poštenju? Mi imamo bolj zdrav razum od vas? Mi zagovarjamo negativno energijo? Ostaneta ji le dve poti. Lahko se usmeri v osebno diskreditacijo – torej pokaže, da so oblastniki pokvarjenci – ali pa se loti razkrinkavanja resničnih namer, ki se skrivajo za nasprotnikovo neideološko masko.
Ko kdo reče, da je za istospolne poroke v imenu "zdravega razuma", ali zagovarja odprtje meja, ker to zahteva občečloveška morala, lahko upravičeno pričakujemo, da bo nasprotnik začel razkrinkavati agendo, ki tiči za temi stališči.
Tako začnejo po svetu hoditi čudne pošasti, razni klerofašizmi, diabolične teorije spola, levi fašizmi in podobni monstrumi. Širjenje karikatur nasprotnikovih idej, da bi na njih gradili delitev mi – oni, je tisto, kar danes razumemo pod pojmom kulturni boj.
V politično manj zrelih družbah to hitro degenerira v paranoidno ozračje. Druga stran ni več legitimni nasprotnik, temveč perfidni zarotnik, njegovi podporniki pa zaslepljenci, ki jim je treba odpreti oči.
Oblast se odzove tako, da nasprotnike razglasi za nevarne demagoge, njihove volivce pa za neumne kmetavze. Tako dobimo tisto neprebavljivo mešanico arogance, užaljenosti in tekmovanja v tem, kdo je večja žrtev, kar je značilno za družbe, ujete v začarani krog kulturnega boja.
Hrvaška se je po štirih letih izčrpavajoče pozicijske vojne znašla razklana na dvoje, s tretjo silo, katere glavna prednost je, da ne spada v nobenega od obeh polov. Izkazalo se je, da je redukcija politike na "vprašanje vrednot" obtičala v živem blatu zgodovinskih delitev.
V resnici seveda ni šlo za vrednote – te se ne morejo artikulirati skozi politiko, temveč kvečjemu skozi kulturo in civilno družbo –, ampak za manipulacijo s kulturnimi identitetami. Toda te je v pluralnih državah s protislovnim zgodovinskim spominom in globokimi regionalnimi razlikami zelo težko zagrabiti s preprostimi formulami.
Ko je razpravo o politikah zamenjal spopad identitet, rezultat ni bil, kot so si morda želeli nekateri, razpad na protikomunistično in protifašistično, prav tako ne na urbano in podeželsko Hrvaško. Na dan je privrela mnogo starejša, trdovratnejša delitev na "kajkavsko" in "štokavsko", "habsburško" in "otomansko" Hrvaško. Na eni strani pokornost razsvetljenim monarhom, na drugi ponosna hajduška tradicija siljenja z glavo skozi zid. Seveda tu manjka še tretja Hrvaška: tista "čakavska", "beneška". O njej morda kdaj drugič.
Politika, ki gre v to smer, bi morala pomisliti vsaj, ali ji takšna delitev koristi.