O starih besedah in novih pomenih

Mnogo poklicnih opazovalcev dogodkov danes meni, da se je Fukuyamov konec zgodovine, ki se je kazal v naravnost zaslepljujoči samoumevnosti liberalne demokracije, po dobrih dvajsetih letih tudi sam končal. Če je bilo v teh dvajsetih letih praktično nemogoče razmišljati o revoluciji drugače kot o nekem preteklem pojavu, bo zdaj, kot kaže, treba začeti upoštevati tudi to možnost.

To seveda ne pomeni, da se bo v novem letu zgodila revolucija. Gre samo za to, da se razmišljanje o njej ne vpisuje več izključno v register zgodovine. Z drugimi besedami: gre preprosto za to, da se je revolucija spet začela kazati v horizontu možnega, trenutno sicer še precej nejasno in megleno, ampak to se lahko sčasoma tudi spremeni – poudarek je kajpada na "lahko se".

Revolucija se torej trenutno kaže na podoben način, kot se je pri Monty Python španska inkvizicija: nihče je ne pričakuje, a vedno se v najbolj nepričakovanem trenutku od nekod pojavi – njeno glavno orožje je presenečenje.

Kako hitro se lahko zasukajo stvari, se morda najlepše vidi v primeru družine Uljanov. Oče Ilja Nikolajevič je kot šolnik skušal spremeniti carski režim od znotraj, se pravi z izboljšavami na področju pedagogike. Zaradi velike predanosti delu, ki ni ostala neopažena, je bil celo povzdignjen na raven nižjega plemstva. Z ženo Marijo Aleksandrovno sta vse svoje otroke vzgajala v strogem in do režima lojalnem duhu. Ilja je leta 1886 nepričakovano umrl, že naslednje leto pa so v Šlisselburgu obesili njegovega najstarejšega sina Aleksandra zaradi sodelovanja pri neuspeli zaroti proti Aleksandru III. Za razliko od očeta je torej Aleksandra dokončno minilo potrpljenje in ni več verjel v možnost mirnih in postopnih sprememb. Njegov mlajši brat Vladimir Iljič se je skozi leta radikaliziral celo do te mere, da ga ni več zadovoljila niti smrt Nikolaja II., ampak je morala biti likvidirana celotna hiša Romanovih. In da ne bo kakšne pomote: družina Uljanov je bila kar solidno situirana, morda so v "boljši" družbi veljali za parvenije, ampak do Aleksandrovega tragičnega konca so o njih vseeno govorili kot o "lepi družini".

Zanimivo, tudi Lenin ni bil povsem prepričan, da se bo revolucija zgodila že za časa njegovega življenja.

Za današnje protestnike – od arabske pomladi do gibanj Occupy – je značilno, da se ne zbirajo več okoli kakih posebno karizmatičnih in medijsko prepoznavnih oseb. Kot kaže, so se po vzoru sodobnih informacijskih sistemov strukturirali kot mreže, torej brez jasno opaznih in prepoznavnih hierarhičnih orientacijskih točk. Novodobni protestniki tudi niso več dogmatiki. So nepredvidljivi in zaradi tega morda tudi težje obvladljivi. Dobra stvar je ta, da v tem trenutku ne vidijo rešitve svojih težav v nasilju, slaba pa ta, da se lahko to hitro spremeni.

Leto 2012 bo vsekakor izredno težko za marsikoga. Morda bo v kakšnem pogledu celo prelomno. Če politika ne bo našla neke formule, kako vse večje socialne konflikte kolikor toliko uspešno amortizirati, se bodo ti samo še zaostrovali. Brez dvoma obstaja neka kritična točka, do katere je še mogoče zategovati pas – ko je dosežena, je konec bodisi s pasom bodisi z njegovim nosilcem. Pri teh stvareh bi bila zato priporočljiva skrajna previdnost. Skratka, leto 2012 bo leto iskanja širšega konsenza o družbi, ki bo sprejemljiv tudi za tistih 99 odstotkov.