Torek,
18. 9. 2012,
7.29

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 18. 9. 2012, 7.29

8 let, 10 mesecev

O različnih občutkih glede federacije

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Ko je Manuel Barroso prejšnji teden poudaril potrebo po "federaciji nacionalnih držav", je to pri marsikom sprožilo reminiscence na nekdanjo državo.

Predsednik Evropske komisije v svojem nagovoru sicer ni bil nič kaj konkreten, tako da ostaja vse skupaj še precej v zraku. Je pa jasno, da čakajo Evropo v prihodnosti institucionalne reforme – nič novega torej. Kot kaže, se bo veliko slovenskih državljanov do tega vprašanja opredeljevalo v skladu z občutki, ki so vezani na skupno življenje v SFRJ. France Bučar je tako Barrosovo zamisel nemudoma kategorično zavrnil: "Federacija bi bila za Slovenijo pogubna!" Vsekakor v tej drži ni ravno osamljen.

No, na drugi strani obstaja tudi nemalo takšnih, ki jim je ostala nekdanja država pravzaprav v ne tako slabem spominu. Tukaj sploh ne gre zgolj za državljane, ki so prišli iz nekdanjih bratskih republik, pa tudi ne za posameznike, ki prejšnji sistem ocenjujejo na podlagi svojih specifičnih ideoloških preferenc, gre preprosto za to, da nekateri pač čutijo in verjamejo, da so včasih živeli bolje, da je bil prejšnji sistem pravičnejši in tako dalje – in ni rečeno, da se razlog za takšne ocene skriva nujno v privilegijih, ki bi jih morda uživali v prejšnjem režimu.

Dobro, pri teh stvareh igra običajno pomembno vlogo nostalgija, zaradi katere se preteklost kaže v nekih prav posebnih barvnih odtenkih. To so dovolj dobro poznane stvari. Vendar pa jugonostalgija gotovo ne more v celoti pojasniti fenomena vse večje priljubljenosti nekdanje države. Tukaj je brez dvoma potrebna malce večja kritičnost. Resno se je treba vprašati, zakaj vse več državljanov misli, da so v SFRJ živeli bolje. Ali gre res za popolnoma subjektivne občutke? Se pravi, ali so njihovi občutki res popolnoma neutemeljeni?

Priznati bo treba, da v Sloveniji po osamosvojitvi ni bil ustvarjen praktično noben omembe vreden gospodarski subjekt. Z drugimi besedami: vsa podjetja, ki danes še kaj pomenijo, so bila postavljena še v času socializma. Jih je pa zato veliko iz takšnih ali drugačnih, največkrat vsaj sumljivih razlogov propadlo oziroma bilo uničenih. Če človek danes pogleda po državi, vidi, da se gradijo skorajda izključno samo še trgovine in trgovska središča, medtem ko na drugi strani podjetja drugo za drugim propadajo. Skratka, več kot dovolj znamenj je, ki kažejo, da slovenske politične in gospodarske elite do zdaj sploh niso bile sposobne temeljitejšega strateškega razmisleka. Zdi se, da je celotni razvoj države temeljil na njihovih nejasnih slutnjah o tem, kaj naj bi kapitalizem bil.

Večina tistih, ki se danes z nostalgijo spominjajo časov socializma, se pravzaprav spominja nekega razmeroma urejenega, predvidljivega in tudi varnega življenja. Ti ljudje se najbrž spominjajo tega, kako sta jih po končani šoli čakala delovno mesto in zajamčeni osebni dohodek, ki jim sicer ni omogočal ravno kakšnih potrošniških orgij, se je pa z njim dalo kolikor toliko znosno prebroditi mesec. Predvsem pa je pomembno to, da je posameznik v tistih časih svoje življenje v teh okvirih lahko tudi načrtoval. Danes, ko je postala glavni imperativ fleksibilnost, ko nihče ne ve, koliko časa bo še imel delo in plačo, je to postal privilegij redkih. Kako naj v tem negotovem vzdušju mladi potem načrtujejo družine?

Najbrž zato ni čudno, da kapitalizem in novo državo vse več ljudi doživlja kot veliko razočaranje. Tudi za EU bi bilo zelo težko reči, da se kaže kot kaka obljubljena dežela. Ob tem gotovo ne bi bilo slabo, če bi vlada začela razloge za to stanje iskati na bolj eksistencialni ravni vsakdanjika vse večjega števila državljanov. Včasih je mogoče veliko stvari razložiti tudi brez zatekanja v teorije udbovskih zarot. Predvsem pa bi se morali vsi politiki naučiti bolj natančno uporabljati stavek "živeli smo prek svojih zmožnosti". Nemalo državljanov je ob tem namreč upravičeno užaljenih.

Če vlada torej zares želi, da bi bilo jugonostalgikov manj, potem bo brez dvoma največ naredila ravno s tem, da bo ustvarila razmere za človeka vredno življenje.