O pouličnih lekcijah iz političnega bontona

Zdaj je najbrž tudi največjim ljubiteljem teorij zarot na desnici jasno, da protesti pač niso bili, kot si to razlagajo mnogi, instrument za podaljšanje mandata poslavljajočega se predsednika. Še več, predsednik Türk je bil na njih kar nekajkrat razglašen za "gotovega", medtem ko kakšnih podobnih zapisov in fotografij Pahorja ni bilo mogoče zaslediti. (Dobro, mogoče je, da bo moral avtor tega prispevka prav kmalu obiskati okulista, do takrat pa naj obvelja provizorična teza, da ima nekdo samo paranojo.) Stvari torej niso tako preproste. Ob vsem skupaj je zanimivo opazovati obupne poskuse raznih politikov in nepolitikov, da bi proteste ustrezno etiketirali. Težava je v tem, da se etikete kar nočejo in nočejo prilepiti na svoj izdelek. To lahko pomeni samo eno: protesti se v tem trenutku očitno gibljejo v precej neoprijemljivi sferi splošnosti in pravzaprav še vedno iščejo vektor svojega razvoja. Skratka, pomen protestov lebdi nekje v zraku in čaka, da ga bo gravitacijska sila tiste "prave" interpretacije prizemljila. Za vlado pomenijo ti protesti neke vrste kafkovsko preobrazbo statističnih številk, s katerimi ministri vsak dan rokohitrsko manipulirajo in jih premetavajo sem ter tja, v konkretne fizične figure, ki so se nesramno postavile na ulice in začele ovirati promet. Te številke so zdaj postale prave pravcate male pošasti, ki so dolge in sladke sanje politikov spremenile v nočne more, iz katerih se bodo morali mnogi očitno šele prebuditi. Zdi se, da tudi premier še ni čisto dobro dojel, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zelo pomenljivo je dejstvo, da se mu je zdelo nadvse pomembno poudariti, da so v nasilju sodelovali tudi levičarski skrajneži. Tudi levica ima skrajneže, da ne bi kdo slučajno pozabil! Škoda, ker ni državljanov nič poučil o levem terorizmu, na primer o nemški RAF in italijanskih Rdečih brigadah. Zares škoda. Ob tem pa je kajpada zamudil najlepšo priložnost, da bi mariborskega župana pozval k odstopu oziroma vsaj predlagal svoji stranki, da mu odtegne podporo. Konec koncev se je Kanglerju že odpovedala njegova lastna (desna!) stranka, ko je ugotovila, da ta človek ne predstavlja nič drugega kot eno veliko sramoto. Mnogi zdaj menijo, da bi bil vrhunec sramote, če bi župana odstavila ulica. To se vendar počne zgolj na Balkanu, Slovenija pa je civilizirana evropska država, v kateri pravo nekaj velja. No, ne bi bilo slabo, če bi tem gospodom nekdo povedal, da Slovenija pravzaprav je del Balkana. Obenem pa se je treba z njimi strinjati: zares je sramota, če mora župane odstranjevati ulica. Razlogi za to strinjanje se od njihovih v nekaj detajlih razlikujejo: dejstvo je, da poznajo kanglerje tudi v kakšni Nemčiji, vendar pa tam za njihovo odstavitev ne potrebujejo niti ulice niti prava. Taki ljudje običajno sami opazijo, kdaj je čas za umik. Če pa so morda bolj počasne pameti, jih na to nekdo diskretno opozori. Več pravzaprav niti ni potrebno. To, da je Maribor postal evropska prestolnica kulture, očitno že daje prve rezultate. Če se župan ne zna obnašati kulturno, se spodobi in je pravično, da ga političnega bontona pač nauči ulica. Ni razlogov za kompliciranje in iskanje zarot, stvari vendarle so preproste. Glavna težava je zdaj v tem, da so na Mariborčane postali ljubosumni v drugih slovenskih mestih, ki bi tudi sama rada postala kulturna in povnanjila temeljne lekcije iz političnega bontona. Kakorkoli že, dejstvo je, da protesti nikjer drugje niso privzeli tako organske oblike. Povsod drugod se ljudje nekako ne morejo najbolj poenotiti, kdo je oziroma bi po vseh pravilih moral biti "gotov" in kakšne so v tem smislu prioritete. Kanglerjev je v tej deželi očitno veliko. Vprašanje, ali ne celo preveč. Vsekakor pa so prišli dogodki zdaj že tako daleč, da jih bo zelo težko ustaviti ali celo obvladati. V vsakem primeru bi bilo zelo priporočljivo, če bi politične elite počasi začele dajati vsaj kakšna znamenja, da so prejele sporočilo in so ga pripravljene razumeti. Čas za sprenevedanje se je iztekel.