O poetu, ki je neusmiljeno bičal slovensko kulturno stvarnost

Najbrž je hotela biti nekakšno sproščeno kramljanje o kulturi v sodobni Sloveniji, sprevrgla pa se je v enega tistih bizarnih trenutkov, ko se zrušijo forme ustaljenega televizijskega nastopa in tako voditelj kot gledalci ostanejo z občutkom nelagodja. Ki pa se lahko sprevrže v neizmerno zabavo. Za gledalce. Za voditelja – manj.

Oddajo je vodil Sandi Čolnik, ki je tistega večera še najbolj spominjal na Hribarjevega Čolniča in se ni čisto nič zabaval. Gostil je namreč tri pesnike, za katere se je zdelo, kot da bi se zarotili, da mu uničijo koncept uglajenega pogovora. Svetlana Makarovič, Dane Zajc in pravkar umrli Tomaž Šalamun. Trije ustvarjalni vulkani, ki jih ubogi Čolnik nikakor ni zmogel obvladati.

Ko je edini razumel, kaj medij zahteva od njega Makarovičeva je bila tistega večera še posebno strupena, cinična in zabavna v svoji vihravi zagrenjenosti. S svojim nesramnim pobalinstvom ji je pregovorno mirnega Čolniča uspelo spraviti na rob besa.

Ob njej je sedel pokojni Zajc, enako zagrenjen, a mnogo manj zabaven in nič kaj vihrav. Tih, momljajoč, vidno utrujen se je pogrezal v naslonjač. Morda je to bil eden njegovih zadnjih javnih nastopov. Na sogovornika se skoraj ni odzival, na nekatera voditeljeva vprašanja pa je odgovoril z dolgim nelagodnim molkom. Sem pa tja se je zazdelo, da hoče zbrati še zadnje moči in povedati nekaj pomembnega, globokega, ključnega … a voditelj je njegove napore vedno znova izničil z neuspešnimi poskusi, da bi pogovor preusmeril v površno vedrino salonskega kramljanja.

In Šalamun. Ki se je v tej druščini zdel kot človek z drugega planeta. Edini, ki je razumel, kaj televizijski medij zahteva od njega. Čemu je bil povabljen vanj, kaj je primerno v takšnih primerih izpostaviti in na kakšen način.

Nesramni optimizem Sogovornikoma, ki sta furala vsak svojo različico pesimizma – globokega, osebno doživetega, ali pozerskega –, se je Šalamun zoperstavil z neumornim optimizmom, ki se je iz ust pesnika, ki govori o kulturnih razmerah na Slovenskem, zdel skoraj nesramen. Ali vsaj čudaško nenavaden.

''Ni res, da je kultura v zatonu; ni res, da smo zatohla provinca; ni res, da poezija nima več nobene vloge v sodobnem svetu,'' je ponavljal vsakokrat, ko mu je voditelj dal besedo. ''Imamo več literarnih festivalov kot kadarkoli do zdaj, mnogo več kanalov za uveljavitev mladih pesnikov kot v naši generaciji. Smo pravzaprav literarna ali pa vsaj pesniška velesila.''

Šalamunov kritični optimizem V nasprotju s kulturniki in intelektualci, ki tekmujejo v tem, kdo bo s temnejšimi odtenki črne opisal slovensko stvarnost, je Šalamun stvari poskušal pogledati s treznejše perspektive.

Že takrat se mi je njegova pozicija kritičnega optimizma zdela mnogo bolj subverzivna, mnogo bolj prodorna od refleksnega pesimizma, ki v vsem vidi le slabo in ne izgubi priložnosti, da na najbolj slikovite načine izrazi svoje nelagodje, tudi v okoliščinah in trenutkih, ko to ni najbolj primerno.

Pri tem je zanimivo, da je ravno Šalamun veljal za najbolj ikonoklastičnega med slovenskimi pesniki. Za poeta, ki je neusmiljeno bičal slovensko kulturno stvarnost in se norčeval iz domače tradicije. Bil je, pravzaprav, prvi in nepreseženi kritik ''slovenceljstva''.

In vendar je prav on ponesel sodobno slovensko poezijo v svet. Bil je, verjetno, najbolj svetovljanski vseh slovenskih literatov, in vseskozi izkazoval skoraj erotično navezanost na slovenski jezik. Surovo je znal kritizirati svete krave slovenske kulture in istočasno kazal globoko spoštovanje do velikih imen slovenske književnosti in umetnosti.

Šalamunov optimizem Vse to se zdijo kot paradoksi, a niso. So povsem logične izpeljave njegove temeljne življenjske in umetniške drže. V šestdesetih letih je kot vihar vstopil v slovensko književnost s kritiko zatohlosti in provincialnosti tukajšnje stvarnosti. Želel si je drugačne, bolj vedre, bolj sproščene, bolj univerzalne književnosti. Zato – jo je ustvaril. Z lastnim umetniškim zgledom.

Prav zato se je lahko petdeset let pozneje z zadovoljstvom ozrl okoli sebe in brez lažne skromnosti ugotovil, da je njegov poseg – in poseg celotne njegove generacije, ki se je kalila v opoziciji proti kulturni politiki jugoslovanskega realnega socializma – padel na plodna tla. Da je, tudi po njegovi zaslugi, slovenska poezija postala manj zatohla, bolj sproščena, bolj svetovljanska.

Šalamunov optimizem je bil odraz življenjskega zadovoljstva nekoga, ki si je zadal ambiciozno nalogo in jo tudi uresničil.

V letu, ki prihaja, bi vsem nam koristilo nekaj Šalamunovega optimizma. Kritičnega optimizma, ki zna brezkompromisno premeriti vse nedoslednosti in bednosti našega stanja, a se ne zadovolji s tem, da se zaziblje v fatalizem ali postavi na piedestal moralne večvrednosti. Optimizma, ki razume, da je sam del stvarnosti, ki jo hoče spremeniti. In gre in jo spremeni. Igrivo, a temeljito in neizprosno.