O kapitalizmu s človeškim obrazom

In "incident" pomeni tukaj že nedolžno predstavitev programskih izhodišč. Žal postajajo odzivi vse bolj predvidljivi: v določenem delu javnosti se takoj pojavita sveto ogorčenje in strah, ustavni sodniki začutijo potrebo, da državljane opozorijo na … Kaj? Ali je morda kakšen sodnik izrazil kaj drugega od golega mnenja, ki se lahko sicer komu zdi tudi tehtno, nima pa v resnici nikakršne zavezujoče moči? Kot vsakdo dobro ve, je narava takšnih mnenj takšna, da nikogar ne zavezujejo k ničemur. Dejstvo torej je, da se doslej v javnosti ni pojavil niti en sam resni argument, ki bi vsaj na teoretični ravni ogrozil pravno možnost obstoja takšnega gibanja. In čisto mimogrede: to seveda ni prvo takšno gibanje v Evropi – če kdo trdi drugače, se bo nujno moral malce bolj informirati. Ob histeričnih odzivih pridejo človeku – to je postal zdaj že kar nekakšen kompulzivni ritual – na misel tiste znane hipnotične besede: "Pošast hodi po Evropi …", ki imajo, zanimivo, v sebi še danes nek čuden mobilizacijski naboj. Ali je kapitalizem danes ogrožen? Omenjene odzive je seveda mogoče brez večjih težav locirati. Veliko težje jih je zadovoljivo pojasniti. In čeprav pride človek ob njih v resno skušnjavo, da bi jih interpretiral kot ceneno politično glumaštvo, je vseeno priporočljivo, da se ustavi, zajame sapo, prižge cigareto in vpraša, ali ne gre morda pri vsem skupaj za kaj več, se pravi za kaj bolj resnega. Povedano na kratko in poenostavljeno: tisti, ki vidijo v takšnih gibanjih grožnjo kapitalizmu, s tem nehote priznavajo, da je kapitalizem v težavah. Ampak dobro, to, da je kapitalizem v težavah, je dovolj evidentno vsakomur. Pravo vprašanje je, ali so te težave dovolj velike, da bi ga lahko takšna gibanja ogrozila. Se pravi: kdo ali kaj danes ogroža kapitalizem? Ali je to demokratični oz. nedemokratični socializem? Morda komunizem? Ali celo fašizem? Kaj drugega? Po treznem razmisleku je odgovor lahko le negativen: nič od naštetega. Kar pa seveda ne pomeni, da se ne bo enkrat v bližnji ali ne tako bližnji prihodnosti grožnja konkretizirala ravno v katerem od naštetih gibanj. V tem trenutku je kapitalizem ogrožen predvsem od samega sebe. Vprašanje zdaj je, kateri kapitalizem. Danes vse bolj priljubljeni ameriški ekonomist Hyman Minsky (1919–1996), ki je kapitalizem razumel kot v svojem bistvu izredno nestabilen sistem, razlikuje v groben najprej med laissez-faire in intervencijskim kapitalizmom, v zadnjem pa potem še razmeji egalitarnega od represivnega. Tole marsikomu ne bo všeč, ampak vseeno, mogoče bo nekoč vendarle prišel dan, ko bodo to dojeli celo slovenski "zgodovinarji": "Rad bi vas spomnil, da so bili fašistični in nacistični režimi kapitalistični, ravno tako so bili kapitalistični tudi kolonialni režimi." Kapitalizem in prihodnost Hyman Minsky je v svojih zadnjih mesecih videl naslednjo alternativo: ali se bo ameriški kapitalizem spremenil v "utrdbo", tj. v sistem, ki bo skrbel le še za – povedano v sodobni govorici – tisti 1 %, ki se bo v strahu pred 99 % obdal z utrdbami, ali pa v sistem, ki bo blaginjo znal bolj enakomerno prerazporediti. "Utrjeni", tj. laissez-faire kapitalizem je po njegovem mnenju "recept za ekonomsko katastrofo". V vsakem primeru je lahko kapitalizem uspešen le, če bodo ekonomisti in politiki spoznali, da ima pri ljudeh prenašanje negotovosti in kroničnega pomanjkanja socialne varnosti svoje meje. Da je laissez-faire res recept za katastrofo, je danes jasno vsakomur tudi v Evropi. Tukaj je pravzaprav mogoče govoriti o pravem socialnem inženiringu, o eksperimentu, katerega cilj je bil razbiti družbo na atomizirane posameznike in jih potem preoblikovati po podobi švabske gospodinje. Stvar je prinesla v življenja večine Evropejcev samo bedo. Družba seveda obstaja, vendar ne kot vsota posameznikov oz. švabskih gospodinj. To konkretno pomeni, da kuhinjska pravila zdolgočasenih gospodinj ni mogoče prenašati na nacionalne ekonomije. Skratka, poskus Merklove reinterpetacije Thatcherjeve se ni posrečil, kar očitno počasi – ampak res prav počasi – in v veliko zadovoljstvo Slovenije spoznavajo tudi v Evropski komisiji in ECB. Spremembe prihajajo, so tako rekoč že na poti. V tem kontekstu je zares razveseljivo brati novice o boju študentov ekonomije za spremembo kurikuluma. To je nadvse pomembno, kajti ravno ekonomisti kot najvplivnejši ideologi aktualnega sistema so glavni krivci za takšno stanje. Čas matematičnega pravljičarstva se je iztekel. Izgovori, da krize ni mogel predvideti nihče, so prepoceni. Veliko jih je to predvidelo in tudi opozarjalo na posledice, a so njihova opozorila sistematično ignorirali. Že pokojni Minsky je na to opozarjal, pa npr. Steve Keen, danes eden od najprodornejših mislecev na področju ekonomije. Eden od glavnih ciljev bodoče mainstream ekonomije bo vsekakor vzpostavitev polne zaposlenosti oz. vsaj njen približek, pri čemer bo država hočeš nočeš spet postala zaposlovalec v skrajni sili. Včasih je to že bila. Evropo čaka torej naporna destrukcija laissez-faire sistema in vzpostavitev bolj paternalističnega tipa kapitalizma, ki bo vsaj na daleč spominjal na Rooseveltov New Deal. Treba je vedeti, da je ta veliki človek nekoč že rešil kapitalizem pred njim samim in za nekaj časa laissez-faire poslal tja, kamor tudi spada – na smetišče zgodovine. Seveda pa obstaja možnost, da imajo cenjeni marksistični prijatelji prav, ko trdijo, da je kapitalizem s človeškim obrazom zgolj neokusna šala.