O avtoritarni politiki Angele Merkel

Nenavadno je najprej to, da ostrina kritik v svoji kritičnosti presega običajne standarde politične debate. Še bolj nenavadno pa je dejstvo, da prihajajo te kritike iz njene lastne stranke.

Najprej je Josef Schlarmann, visoki funkcionar pri CDU/CSU, v intervjuju za Leipziger Volkszeitung kanclerko obtožil avtoritarnosti. Očita ji, da se je načrtno obdala s političnimi lakaji in vse kritične glasove izločila iz ozkega kroga odločanja. "Problematična dejstva zares težkih tem, npr. o energiji in Evropi, se ne obravnava. Načelne pomisleke se obravnava kvečjemu obrobno. Nikakršne temeljite razprave ni več, ker je v Merklovi CDU vse brez alternative."

Toda vse to ni še nič. Mnogo več prahu je dvignila Gertrud Höhler s svojo knjigo Botra. Kako Angela Merkel preoblikuje Nemčijo, ki je izšla konec preteklega tedna. Jasno, knjige v tako kratkem času ni prebral še nihče, vendar pa je avtorica pred tem glavne točke strnila v članek, ki je bil objavljen v FAZ. Na kratko: Merklova naj bi sistematično gradila avtoritarni sistem, pokupila zbankrotirano Evropo in ji postopoma zavladala.

Če bi takšni očitki prišli od kakšnega komunista iz stranke Linke, bi seveda vsakdo samo zamahnil z roko. Ker pa gre za Gertrud Höhler, je stvar drugačna. Gospa je bila svetovalka Helmuta Kohla in različnih nemških podjetij, redno nastopa v pogovornih oddajah, predvsem pa velja za ugledno članico Merklove stranke. Skratka, tudi če se človek z njo ne strinja, je ne more odpraviti zgolj z zamahom roke.

"Angela Merkel je razvila koncept nadstrankarske, nadnacionalne kanclerke. Svoje dolžnosti opravlja, kot bi vodila trgovino z mešanim blagom: proizvode, ki se ne prodajajo, se umakne iz ponudbe. Kopira proizvode konkurence, ki se prodajajo bolje. Kanclerka se vidi kot ponudnica na trgu mnenj, kjer zadovoljstvo strank odloča o tržni vrednosti blaga."

Večji del kritike bi Höhlerjeva brez težav lahko naslovila na praktično kateregakoli politika. Vendar je ni. Dejstvo je, da jo je naslovila na šefico lastne stranke. Ali je zato morda kaj manj veljavna? Ali se zato morda njeno moraliziranje res ne razlikuje od "hipermorale", s katero naj bi kanclerka poljubno operirala v vrednostno in ideološko povsem izpraznjenem univerzumu politike, v tistem vakuumu torej, ki ga je kanclerka po njenem mnenju ustvarila sama? No, za moraliziranje Höhlerjeve bi bilo težko reči, da lebdi v takšnem vakuumu. Gospa je stara konservativka in se izraža v govorici, ki sicer res mnogokrat zveni nekoliko arhaično, vendar pa z njo vsaj ne zamegljuje stvari, raje ustvarja med njimi razlike, vzpostavlja kontraste – edino vprašanje pravzaprav je, kakšna je spoznavna in uporabna vrednost teh razlik in kontrastov. No, v vse bolj zamegljenem svetu politike, v katerem so razlike že skoraj povsem zabrisane, kjer besede zato sploh nimajo več nobenega oprijemljivega pomena, je to vedno tvegano početje.

Po mnenju Höhlerjeve se politika bistveno razlikuje od trgovine: politika ustvarja pogoje, s pomočjo katerih se šele lahko artikulirajo zamisli o dobrem življenju, socialni varnosti in družbenem razvoju. Politične ponudbe strank, tj. ideologije, se vedno nanašajo na temeljni kanon, ki je zapisan v ustavo in katerega najvišja vrednota je človeško dostojanstvo – tega pa ni mogoče pretvoriti v denarno vrednost. (Ideologija je pri tem nujna sestavina politike in je prisotna že v preprosti, na prvi pogled nevtralni izjavi o trenutni krizi: jasno je, kam spada politik, ki reče "kriza je posledica neodgovornih bank, zato ...", in kam njegov kolega, po mnenju katerega so "za krizo krivi leni Grki, zato ...") Vse to naj bi bilo zdaj z Merklovo postavljeno pod vprašaj.

Najbolj uničujoči del kritike se nanaša na implicitni očitek, da je kanclerka še vedno vezana na miselne vzorce nekdanje NDR, ali drugače, da je še vedno kontaminirana s socializmom. Za politiko NDR je bilo namreč značilno, da ni poznala oz. priznavala alternativ. V demokratični ZRN, nasprotno, so bile alternative vedno konstitutivni del politike. Dobro, če kanclerka reče, da ni alternative, potem lahko to pomeni tudi populistično manipuliranje z volilnim telesom. Če pa misli resno, potem bi šlo načeloma res lahko za prvi korak do suspenza demokracije in vzpostavitve avtoritarnega sistema. Skratka, sporočilo Höhlerjeve ima brez dvoma tudi svojo tako rekoč univerzalno težo, vsaj če ga bralec razume nekako takole: Nikoli ne zaupaj politiku, ki trdi, da ni alternative!