Srdjan Cvjetović

Sobota,
7. 2. 2015,
12.54

Osveženo pred

1 leto, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Srdjan Cvjetović

Sobota, 7. 2. 2015, 12.54

1 leto, 2 meseca

Ni napredka, ki lahko pozdravi okorelo birokracijo

Srdjan Cvjetović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Ena od priljubljenih obrambnih taktik birokratov pred lastnim neznanjem in nepoznavanjem svojega dela je - zahtevati nepotrebne papirje od drugih.

Slovenska javna uprava ne sprejema več papirnatih računov od svojih dobaviteljev in izvajalcev. Čeprav je to morda kakšnemu samostojnemu podjetniku, ki mora le nekajkrat letno po novem obvezno izstaviti e-račun, predstavljalo nekaj dela in morda tudi nekaj stroška, je takšna odločitev pravzaprav zelo razumna. Elektronska obdelava računov (in tudi drugih dokumentov) njihovo reševanje (vsaj teoretično) pospeši, sledljivost in arhiviranje sta veliko bolj zanesljiva in preprosta, odpadejo možnosti napak, ki bi lahko nastale pri kakšnem prepisovanju podatkov …

Podjetja uporabnike vabijo k e-računom Vse te prednosti pridejo še veliko bolj do izraza v okoljih, kjer je število dokumentov ogromno. Ne le v javni upravi, temveč tudi v gospodarstvu, predvsem v družbah, kjer vsak mesec množici gospodinjstev ali posameznikov izstavljajo račune. Zato ne preseneča, da te družbe skušajo uporabnike prepričati, da jim ne bi več pošiljali papirnatih računov.

Pristopi so različni. Eni recimo vabijo tako, da svojim uporabnikom ob izbiri prejemanja računov izključno v elektronski obliki pripišejo nekaj točk zvestobe. Nekateri zgolj obvestijo, da bodo prenehali pošiljati papirnate račune, razen če bi prejemnik izrecno zahteval, da se to nadaljuje. Tiskanje je dražje od datoteke Ena od trgovskih verig v Sloveniji je pred kratkim pri poslovanju s svojo lastno plačilno kartico uvedla novost, ki je nekateri, zlasti med starejšimi, niso najbolje sprejeli. A je povsem logična: vsem uporabnikom, ki bodo mesečne obračune prevzemali v elektronski obliki, še naprej ne bodo zaračunavali stroškov poslovanja. Po drugi strani bodo tistim, ki še naprej želijo vsak mesec prejeti papirnati račun v svojem domačem nabiralniku, na vsakega prišteli en evro nadomestila za ta luksuz.

Ob upoštevanju stroška poštnine, papirja, tiskanja in dodatnega dela za pripravo in posredovanje računa na papirju ta znesek ni videti pretiran, čeprav se 12 evrov, kolikor se nabere v enem letu, bolje porabi za kar nekaj litrov mleka ali česa drugega za hladilnik. Dobro organizirano in vpeljano elektronsko poslovanje, tudi s končnimi uporabniki, je pač dolgoročno ceneje za vse vpletene, zakaj bi nekdo plačeval nekaj, česar ne uporablja. Isto podjetje, povsem nasprotna ravnanja A kot se (ne samo pri nas, a tudi pri nas) v velikih sistemih rado zgodi, velikokrat glava ne ve, kaj dela rep. Ob vseh teh prizadevanjih za zmanjšanje obsega papirnatega poslovanja se vse prepogosto dogaja, da ista podjetja, ki od svojih uporabnikov pričakujejo, da bodo privolili v e-račune, sami teh ne želijo priznati. Skratka, na enem koncu tako, na drugem pa povsem nasprotno.

To ni pavšalna izjava, gre za konkretne primere, ki so z vsemi podrobnostmi dobro znani redakciji in avtorju. A jih ne izpostavljam poimensko, ker sem žal prepričan, da marsikdo izmed tistih, ki ne bi bili tokrat izpostavljeni, niso odporni proti čemu takšnemu. Trije referenti, najverjetneje trije odgovori Birokracija, tako na ravni podjetij kakor tudi na ravni države, je včasih tako zelo zapletena in negotova, da še sama ne ve, kaj je prav. Vprašajte tri referente istega urada, kaj je prav, in je, če ni ravno neko najpreprostejše opravilo ali postopek, največja verjetnost, da boste dobili tri različne odgovore. Imate dvakrat povsem enak dokument, enkrat vam ga sprejmejo, drugič pa ne, zakonodaja pa se medtem ni prav nič spremenila.

Če kak uradnik ne ve odgovora (čeprav bi ga moral in čeprav celo tisti, ki sprašuje, ve, kaj je prav, a tega ne more dokazati), so na drugi strani okenc še vedno v rabi tisti preverjeni mehanizmi, za katere smo upali, da so šli v pozabo zgodovine z nekimi preteklimi časi. Saj veste, pošiljanje v drugo pisarno ali urad, zahtevanje dodatnih (nepotrebnih) listin ali kar zavrnitev (zlasti tam, kjer razloga zanjo ni treba navajati). Slab uradnik zase misli, da je najboljši Pa sem že mislil, da je birokracija nekaj, kar je storitveni servis za zaposlene v podjetju in državljane pri njihovih vsakdanjih opravilih. Nekaj, kar pomaga vsem, da bosta poslovanje in vsakodnevno življenje čim bolj učinkovita.

Dober uradnik najde način, kako ob upoštevanju predpisov nekaj narediti najlažje in najhitreje, slab pa samo išče ovire, da mu česa ne bi bilo treba narediti ali da je treba narediti še kaj (nepotrebnega). Morda je tako videti bolj pomemben sebi in drugim okrog sebe. To pravzaprav velja za vse poklice, mar ne? Ne more biti sistem tako tog, kot so lahko njegovi vojaki Kako drugače tolmačiti uradnika, ki kot račun zavrne potrdilo, na katerem piše "Velja kot račun" in ima vse zakonsko predpisane sestavine računa? Kako razumeti uradnika, ki zavrne račun spletnega ponudnika, "ker je bil poslan po e-pošti in zato ni originalen"?

Če pa je imel uradnik prav (pa vem, da ni), je potem še večja žalost, da je zakonodaja tako spisana, da ovira normalno življenje. Naša zakonodaja okrog računov sicer res ni cvet prijaznosti, a tako daleč vendarle ne gre. Vsaj to. Ali pričakujem(o) preveč? Uradniki naj bi bili nasmejani zavezniki zaposlenih v podjetju in javni upravi, ne pa togi in hladni filtri, ki še vedno pričakujejo, da se jih je treba bati, kot je bilo to nekoč. Toliko bolj, ker je v času, ko ponudba delovnih mest žal močno zaostaja za številom iskalcev zaposlitve, neko (očitno za naše razmere očitno naivno) pričakovanje, da bodo na delovnih mestih tudi po računovodstvih in pisarnah samo še tisti, ki svoje področje dela dobro poznajo.

Žal pa vsak dan ugotavljam, da kljub svojim ne več tako rosnim letom pri nekaterih stvareh še vedno pričakujem preveč. Tudi to, kar je sicer videti še tako smiselno in logično, je včasih žal nedosegljivo. Upanje pa le še ni umrlo, ker je marsikje, tudi med uradniki, vendarle še veliko takih, ki vedo, kaj delajo, in to še zmorejo in znajo početi hitro in z nasmehom. Vsem njim iskreno in veliko hvala.