Neželena nenaročena pošta ni samo elektronska

Ne rečem, da me občasno ne bi zanimalo, kakšna je trenutna ponudba raznih trgovcev in drugih ponudnikov storitev, a se nikakor nisem pripravljen ukvarjati z vso papirnato navlako, ki jo vsakodnevno dostavljajo v nabiralnike po vsej državi. Vsega tega je preprosto preveč. Pove naj tisti, ki to želi Ne najdem nekega pametnega, pravičnega ali logičnega odgovora, zakaj je naša zakonodaja predpostavila, da si vsi mi želimo ves ta papir v svojih nabiralnikih. Prav tako ne, zakaj nas, ki je ne želimo ali je vsaj ne želimo v taki pogostosti in količini, kot so to doumeli ambiciozni oglaševalci, sili, da moramo ukrepati, če se želimo obraniti pred odvečnim papirjem. Ali ne bi bilo bolj pošteno in logično, da nam privzeto prizanesejo z neželenimi tiskovinami in da se potem tisti, ki oglase želijo prejemati, potrudijo za to? V računalniški angleščini, zakaj nas silijo v "opt-out" (izbira izstopa), če je za nas potrošnike pravičnejši "opt-in" (izbira vstopa)? Vse se vrti okoli denarja Naj ugibam: Pošta Slovenije odlično živi od dostavljanja nenaslovljene pošte in to papirnato "spamanje" zanje predstavlja pomemben vir dohodkov, ki je odvisen od števila dostavljenih letakov. S tem, kar nas sili v prejemanje, je število prejemnikov višje in s tem tudi višina njihovega zaslužka. A bodimo pošteni: če tega ne bi počela Pošta Slovenije, bi to dostavljal nekdo drug, ki bi komaj dočakal, da zadosti tržnim zahtevam in pričakovanjem naročnikov. Marsikdo izmed stanovalcev zgolj zaradi lenobe ne poskrbi za odjavo od prejemanja nenaročenih tiskovin, tudi takrat, ko te takoj zaluča v smetnjak. Dostavljalsko podjetje pa od naročnika dobi enako plačilo za dostavljen letak tudi takrat, ko ta nemudoma roma v smeti. Kaj jim je mar, oni svoje poberejo, zakonodaja je pisana njim na roko. Oglaševalci očitno premalokrat pomislijo, koliko njihovih letakov ne doseže želenega namena in pristane takoj kot sekundarna surovina. Plačamo jih tako ali tako potrošniki prek višjih cen, še najbolj srečni so jih osnovnošolci, ki zahvaljujoč nenaslovljenim tiskovinam veliko hitreje dosegajo rekorde v nabranem starem papirju kot v časih prejšnjega tisočletja, ko je moja generacija obiskovala (takrat še) osemletko. Ker nočem, da mi vsiljujejo Preden me vprašate, zakaj me to tako zelo moti, češ da odvečne tiskovine lahko preprosto odvržem, ko jih poberem iz nabiralnika, vam že ponujam zgolj nekatere odgovore: - ker mi te tiskovine mašijo nabiralnik, - ker zaradi njih lahko spregledam kakšno pomembno pošiljko, - ker mi vsa ta neželena navlaka zmečka pomembne osebne pošiljke, - ker preprosto nimam želje in časa ukvarjati se z nečim, kar mi vsiljujejo, - ker pod nabiralniki ni vedno škatle za star papir in potem nekateri kar mečejo to po tleh, - ker menim, da je poštni nabiralnik del mojega stanovanjskega prostora, v katerega ne bi smel kdorkoli imeti pravice vlagati in odlagati, kar se mu zazdi, - ker je poln nabiralnik odličen signal za vlomilce … Gotovo bi se še kaj našlo. Famozna nalepka Država naj bi ustrezno poskrbela za obrambo pred neželeno nenaročeno pošto. Odvisno od tega, kaj za koga pomeni ustrezno. Če nočem prejemati nenaslovljenih tiskovin, se moram odpraviti do pošte in tam kupiti (!?!) ustrezno nalepko, ki je na voljo od leta 2003. Kupiti? Zakaj? Moram plačati, da se izognem nečemu, kar mi vsiljujejo? Diši po izsiljevanju, četudi samo za 42 centov, kar je pomnoženo z velikim številom gospodinjstev spet nezanemarljiv prihodek za nekoga. Nekaj je najbrž vreden tudi naš čas, ki smo ga ob nabavi in namestitvi te nenadomestljive nalepke prisiljeni zapraviti, kajti pismonošam so izrecno zabičali, da lahko upoštevajo le točno te nalepke in izključno njihove izvirnike. Ko pa je rumena protivsiljevalska in izsiljevalska nalepka vendarle nameščena na nabiralniku, pa smo tisti, ki nočemo prejemati nenaslovljenih pošiljk, spet prepuščeni na milost in nemilost kogarkoli, ki se odloči strgati to nalepko, kar se niti ne dogaja tako redko. Potem smo pa spet proti svoji volji odlagališče bodočega starega papirja, dokler spet ne najdemo časa za obisk pošte in novih 42 centov. Res, da ni veliko, a še to se mi zdi neupravičeno. Kup izjem Tudi ko nalepka na nabiralniku postoji, nas ne varuje pred številnimi izjemami. Zakon jih našteva: časopisi, revije, uradna glasila občin in lokalnih skupnosti, vabila ustanov, politično propagandna sporočila v času volilne kampanje, pošiljke z informativno ali izobraževalno vsebino ter druge oblike uredniško oblikovanih vsebin. Med naštetimi mi tlak najbolj dvigajo predvolilni pamfleti politikov in političnih strank. Mar si ne misli kdo od njih, da bo moj glas dobil zato, ker bo njegov "fotošopirani" nasmeh v spremstvu natisnjenih (praznih) obljub uzurpiral moj poštni nabiralnik? Sreča je le ta, da so vsi ti pamfleti bistveno manjši in lažji od trgovskih katalogov, kar njihovo pot od mojega nabiralnika do surovinske predelave znatno olajša in pospeši. Naj ne pomeni ne Če kdo kljub nalepki vlaga prepovedano vsebino, ga lahko prijavimo tržnemu inšpektoratu. Da, to nedovoljeno početje se da lepo in nesporno dokazati. Kaj pa lahko naredim, če mi kdo strga nalepko? Že vem, lahko grem na pošto kupit novo, smo pač nezaščiteni. Ker še vedno želim verjeti, da živimo v okolju, kjer se spoštuje zasebnost in izražanje svobodne volje (vsaj kar zadeva lasten poštni nabiralnik, če že ne lasten stanovanjski prostor nasploh), predlagam sprejem zakona, ki nas bo vse, ki ne želimo nenaročenih pošiljk, obvaroval že, če na nabiralnik preprosto napišemo NE. Naj ne resnično pomeni ne (ne samo v tem primeru). Seveda, še bolj pravično bi bilo, da nenaročene pošiljke dostavljajo samo tistim, ki to resnično želijo in zato na svoje nabiralnike napišejo DA, a interesi oglaševalcev in najbrž še koga me bodo poskusili prisiliti v prepričanje, da pričakujem preveč. Žal.