Torek,
10. 8. 2010,
13.52

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 10. 8. 2010, 13.52

7 let, 1 mesec

Narodnozabavna laž

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Prispevek, v katerem avtor prisluhne narodnozabavni glasbi in najde raj.

Lotimo se še ene slovenske posebnosti, narodnozabavne glasbe. A prej dve trditvi, ki v teh krajih nista samoumevni: Prva: potrebujemo umetnost. V vsakem stanovanju je vsaj slika Blejskega otoka na leseni podlagi ali pa plastična glava jelenčka, mogoče gobelin vrtnic, da o kakšnem romantičnem sončnem zahodu, izrezanem iz koledarja, ne govorim. Potrebujemo objekte lepote, ker smo preprosto tako narejeni – in potrebovali so jih že davni predniki. Druga: naši možgani so orodje za tvorjenje zgodb. Naš jaz nastaja vsak trenutek sproti iz zgodb, ki si jih pripovedujemo, o tem, kaj nameravamo, kako je bilo, kaj smo storili, same zgodbe, z uvodom, jedrom in zaključkom. Uglasbene pesmi so točka, kjer se srečata estetika glasbe in zgodbe in vsak narod ima svojo narodnozabavno glasbo. Namenjena je najširšim množicam, zato neprestano išče najnižji skupni imenovalec, da bo še vsem ustrezna in razumljiva. V Ameriki to funkcijo opravlja country. No, pa stopimo do police s ploščami. Sežem na slepo in potegnem ven … Ah, country pevec Red Sovine! Poslušajmo. Skladba ima naslov Six Broken Hearts, glasbeno je srce trgajoč valček, besedilo pa opisuje dilemo očeta, ko proti oltarju spremlja hčer, da jo odda ženinu – težava je v tem, da je tudi ženin njegov (zatajeni) sin, ki ga je imel s sosedo, ko je pred leti … Itd., itn. Skratka, situacija, ki se sodobnemu prezaposlenemu moškemu mimogrede lahko zgodi. In ko se mu, si lahko reče: au, saj jaz sem kot tisti tip iz country komada! In dobi občutek, da ni sam! Tudi avtor skladbe Six Broken Hearts je že pred njim prehodil to zapleteno pot!

Skratka, pri polni zavesti trdim, da se vam v življenju ne more pripetiti situacija, ki ne bi bila že opisana v country glasbi.

In dodajam: nikoli se vam ne more pripetiti situacija, ki bi bila opisana v slovenski narodnozabavni glasbi.

Ker v njej živijo angeli. Zlata, popolna bitja, vsi se imajo radi, mogoče so le malce žalostni, ker pogrešajo težko fizično kmečko delo, medtem ko prelagajo fascikle po pisarnah, ampak nič hudega, rujna kapljica prežene vse skrbi. Alkoholizem je vedno brez posledic. Nikoli: "Kol'ko kapljic, tol'ko let bom moral na zdravljenju sedet'."

Če je country torej zmes življenjskih situacij, je slovenska narodnozabavna glasba pozlata, odmaknjena od življenja. Kar je seveda posledica davnega avstroogrskega pravila, da realnost ni pomembna, dokler je videz urejen. Zato poglejmo čez mejo, v Avstrijo, s katero si delimo nekdanjo državo in njeno mentaliteto. Ponavadi je lažje pri sosedu videti tisto, kar spregledaš pri sebi. Spomnim se članka angleške novinarke, ki je analizirala spolne oglase v časopisih in na Koroškem ugotovila močno prevlado sadomazo oglasov v slogu "Pridemo vas bičat tudi na dom". Mar ni to čudno: v glasbenih zgodbah so vsi zlati in lepi, hkrati pa bo Ikea počasi morala začeti prodajati tudi družinsko kletno pohištvo?

Po psihiatru in nevrologu Erwinu Ringlu, ki je raziskoval lastnosti narodov nekdanje Avstro-Ogrske, sta koroška in slovenska duša nevrotični. No, slovenska narodnozabavna glasba je močno orodje vzdrževanja krivdne nevroze. Ste mlada mama in po neprespani noči imate lastnega otroka "poln kufer" – opa, ne, vzorec je mama, zlata mama, android, ki je vedno na voljo in nikoli utrujen ter slabe volje. Ste na obisku pri sorodnikih in se ne počutite kot v nirvani? Opa, narobe, sorodniki so raj. Ste zadovoljni v mestu, ker vam ni treba vstajati ob petih in molsti krav? O, narobe, trpeti morate za izgubljenim rajem. In ker ne, ste krivi!

Tisti, ki so se uprli pozlati narodnozabavne glasbe (in s tem glasbi staršev!), so seveda padli v drugo skrajnost: vse je črno, vse je trpljenje, dajte mi poklicnega jamrača Nicka Cava neposredno v žilo. Dajte mi metalce in darkerje in temne sile rocka! V resnici pa življenje in s tem umetnost tičita nekje med tema dvema skrajnostma. Skratka, pri nas imamo ruralno občinstvo, ki je v glasbi zadovoljno z vsem, in mestno, ki ne sme biti z ničimer.

Pozlata seveda vodi do narcisizma, včasih pa prav do neznosne hipokrizije. Avseniki so bili eden od najuspešnejših slovenskih izvoznih artiklov, skupina, ki jo prodala ogromno plošč v tujini, se obdržala dolga leta in si prigarala uspeh, ki ga lahko redkokdo doseže. In kaj so proti koncu briljantne kariere svetovali domačinom? Ah, naj citiram: "Ne išči sreče drugod kot le doma." Čakajte, čakajte, kako to? Ko je Leonard Cohen postal uspešen, je napisal pesem, ki se je končala z "Svetujem vam vsem, da postanete bogati in slavni". Leonard, pošten nasvet, hvala! Avseniki pa: "Ne išči sreče drugod kot le doma." Torej se bo sir Paul McCartney te dni vrnil v Liverpool in mulcem razlagal, eh, kaj bi se trudili, poglejte mene, ne splača se, saj vam je dobro tu, kjer ste.

S tem smo prišli do verjetno najvažnejših funkcije narodnozabavne glasbe: podpora nepremičnosti in uravnilovke je. Janzenizem: nič ni mogoče spremeniti, vse je na vekomaj isto. Vsaka sprememba je pravzaprav nemogoča, ker smo že v raju. Egalitarnost, porojena iz negativne selekcije, se ustvarja in potrjuje z vsako skladbo sproti – če smo v pesmih vsi enaki, zakaj ne bi bili tudi v življenju?

Sleherna individualizacija in izstopanje iz množice sta zlo. Že odhod v mesto bo vir neprestanega objokovanja, kaj šele ustvarjalnost, mednarodna kariera, izjemni dosežki in kar je še podobnih bližnjic do osebne nesreče.