Narava ne zna ravnati po koledarju

Te dni smo pri nas priča, da od letošnje zime za zdaj ni niti malega z. Vremenske ujme, ki so pestile severozahod naše stare dobre evropske celine, so nam sicer prizanesle, a naše decembrske in kakor kaže tudi začetne januarske krajevne temperature in vremenske razmere bolj spominjajo na kakšno jesen: dnevne temperature celo po mestih v notranjosti Slovenije presegajo deset Celzijevih stopinj, z neba kaplja dež in nič ne kaže, da bo v prihodnjih dneh zabelila kakšna snežinka. Dobra novica za zimske službe, voznike in račune za ogrevanje. Več snega v Kairu kot v Ljubljani Čeprav je sneg, sicer za kratek čas, a vendarle, še pred uradnim začetkom letošnje meteorološke zime pobelil tiste dele severne Afrike in Bližnjega vzhoda, kjer ga ni bilo videti že več desetletij (v egiptovski prestolnici je bil zadnjič leta 1901), je bil zadnji december v celotni Evropi toplejši od dolgoletnega povprečja, ponekod celo za več stopinj, kar je za zagovornike globalnega segrevanja zagotovo voda na mlin. Antarktična praznična dogodivščina Povsem drugačnega presenečenja pa so bili deležni 74 člani posadke, znanstveniki, novinarji, aktivisti, turisti in avanturisti na ruski ladji Akademik Šokalskij, ki je že več kot en teden ujetnica ledu kakih 1500 morskih milj (dobrih 2700 kilometrov) južno od avstralske obale. In to v času, ko je na južni polobli uradno poletje in bi v skladu s sezonskimi nihanji pričakovali najmanjši obseg antarktičnega morskega ledu. Ruska ladja ni novinec na polarnih ekspedicijah in je njen trup zato primerno okrepljen, a vendarle ni ledolomilec. Njene značilnosti, ki vsebujejo tudi to, kar bi prej pričakovali na kakšnih ladjah za križarjenje, nakazujejo, da ni namenjena zgolj znanstvenikom, temveč tudi petičnim obiskovalcem, ki se tja neredko odpravljajo brez prave predstave o tem, kaj jih tam lahko čaka: nepredvidljive in hitro se spreminjajoče razmere, ki jim je skupno zgolj to, da so ekstremne in da zahtevajo ustrezno pripravo in ravnanje. Celo kitajski in avstralski ledolomilec, ki sta poskušala priti do ujetnikov ledu, nista bila kos količini ledu, ki tokrat celo sredi poletja kraljuje na morjih okoli Antarktike. Že zdaj naj bi led okoli ladje presegel tri metre debeline.

Antarktični led je spet spregovoril Medtem ko so 52 potnikov drugi dan letošnjega leta popeljali na varno s helikopterji, je grožnja sezonske širitve in debeljenja ledu vedno močnejša in možnost, da bi ladjo Akademik Šokalskij led zdrobil, vedno večja. A 22 članov posadke ostaja na ladji v upanju, da se bodo razmere vendarle toliko spremenile, da bo ladja lahko nadaljevala pot. Ni jih zmotil niti nenavaden padec temperature, ki gotovo ni zaveznik njihovega upanja.

Ironija vsega tega dogajanja in udarec zagovornikom globalnega segrevanja pa sta toliko večja, ker je bil, kot poroča BBC, eden od namenov te odprave ugotoviti, kako hitro izginja antarktični led.

In tako je antarktični led spet spregovoril. Še enkrat se je pokazalo, da zagovorniki takih in drugačnih teorij upoštevajo samo tisto, kar jim ustreza, medtem ko načrtno zanemarjajo nasprotna dejstva. V resnici pa najbrž niti ne vemo, kaj vse in v kakšni meri v resnici vpliva na tako zapleten naravni pojav, kot je podnebje.

Sindrom Titanika Vrnimo se še malo v čas pred dobrim stoletjem, v leto 1912, ko je tudi paradna potniška ladja tistih časov Titanik padla kot žrtev ledene sile. Skupna točka Titanika in ruskega Akademika je, da je razmišljanje v slogu "poženi, saj bo šlo" pripeljalo do nepredvidljivih posledic.

In potem sledi sprenevedanje, ki najbrž presega logična prizadevanja, da se ohrani morala tudi v najtežjih razmerah. Celo ko se je Titanik potapljal, je na palubi še naprej igrala glasba, na Akademiku pa so kljub svoji nesreči praznovali, medtem ko so se druge posadke močno borile in tvegale svojo varnost, da bi sploh lahko prišle do njih.

Kaj prevlada nad razumom? Toda v času Titanika ni bilo sodobnih tehnologij, kot so internet na krovu, GPS, radarji, satelitski posnetki in komunikacije, ki bi zagotavljale vpogled v razmere in omogočile pravočasno ukrepanje ob nepričakovanih ekstremnih razmerah. Kaj je potem gnalo posadko ruske ladje v kalvarijo? Neznanje, ignoranca, adrenalin, pohlep?

Slava ni vedno pozitivna Morda želja po slavi? O, da, to so zagotovo dobili, a gotovo z drugačnim predznakom, kot so pričakovali. Narava pa tudi tokrat ostaja močnejša zmagovalka in, ali si to želimo priznati ali ne, za nas še vedno dodobra neznanka.

Zdaj ko so potniki z zasužnjene ruske ladje vendarle na varne(jše)m, lahko upamo le, da se iz te avanture tako oni kot tudi vsi mi nekaj naučimo. Zdaj se lahko vprašamo tudi, kdo in v čigavem imenu bo poravnal stroške reševanja, ki je bržkone postalo nujno zgolj zaradi nepremišljenosti in slabih odločitev, ne pa zaradi pristne naravne nesreče, ki je ne bi bilo moglo preprečiti.

Ljudstvo plača vse Povedano drugače in uporabno tudi nekoliko širše: zakaj napačne odločitve nekih posameznikov padejo na breme z davki vedno bolj obremenjenih davkoplačevalcev? V primeru reševanja potnikov z ladje Akademik Šokalskij bo to breme verjetno doletelo avstralske davkoplačevalce, ker je bila ta ekspedicija avstralska.

A odgovora na to posplošeno vprašanje si za sicer druge in drugačne napake ne najdemo niti v naši ljubi domovini, kjer napake (da ne rečemo kaj hujšega) razmeroma majhnega števila ljudi plačujemo vsi.