Največji slovenski tabu

Vsakič znova je z napetim pričakovanjem zastal nad gumbom, okleval, nato ga odločno porinil in šokirano trznil, ko se je pojavila vedno ista spaka. Poskus za poskusom, vedno znova, v nedogled. Opazoval sem ga s fascinacijo in, priznam, z zavistjo, kako je lahko nekdo tako zadovoljen z malim. Jasno pa mi je bilo, da zadovoljstvo pride iz povsem zožene pozornosti in možnosti doumevanja.

Nanj sem se spomnil, ko sem bral članek o novem pravilniku za delitev stroškov ogrevanja (vir).

Najprej osnove Slovenstvo je izjemno egalitarna družba, s skrajnim kultom uravnilovke. Tu ni odstopanj in največji pogum, kar ga državljan lahko pokaže, je, da svojo nepremičnino pobarva v kričečo barvo. To je vse.

Prvi smo po vseh meritvah. Ekonomisti uporabljajo Ginijev koeficient in vodilni smo po njem (vir). Ko se nas lotijo sociologi, nastane naslednje: "Po najnovejši raziskavi Globalnega podjetniškega monitorja GEM ... se Slovenci izrazito ne bojijo podjetniškega neuspeha, hkrati pa zelo izstopajo po egalitarizmu. Ko jih vprašamo, ali bi jim bilo ljubše, da bi vsi v državi imeli približno enak standard, praviloma odgovorijo z da. To samo po sebi ni slabo, vendar kaže težnjo po uravnilovki; bognedaj, da bi kdo izstopal iz povprečja" (Večer, 20. april. 2013).

Pazite, nadobudni kapitalisti, startupi, bi vsi imeli enake plače?!? Seveda ne, ampak točno vedo, če tega ne bodo rekli, jih bo družba izobčila. Kar pomeni, da morajo najprej uspeti in si v Ameriki kupiti ranč, preden lahko Slovencem pokažejo osle.

Sprejemanje zakonov Nakar se ljudje, ki jim je egalitarnost največja svetinja, lotijo sprejemanja nekega zakona. Prepišejo ga od kake povsem drugačne mentalitete, na primer nemške, in recimo, da gre za zakon o ogrevanju. Skladno z vzori in s trendi sprejmejo pravila igre, da se bo od zdaj naprej plačevalo po porabi. Prijetno smo vznemirjeni, kajti to bo res odličen zakon.

Koliko energije bomo privarčevali, kako eko in bio bo vse!

Zakon sprejmejo.

Sledi šok! Vsi ljudje ne porabijo enako!

In to je nekaj, nad čimer smo Slovenci totalno šokirani.

Takoj sledi faza dve: sprejemanje dodatnih dopolnil zakona. Recimo: lastniki, katerih poraba je "manjša od 40 odstotkov povprečja, bodo stroške plačevali po kvadraturi stanovanja". To bo "prispevalo k pravičnejši delitvi stroškov ogrevanja". Če ste torej zakonu nasedli, in ste "vgradili nova troslojna okna in dodatno toplotno izolirali stanovanja", boste zdaj na široko odpirali okna in kurili v prazno, ker vas bo to prišlo ceneje.

Posledica: z dodatki je osnovni namen zakona povsem izničen. Ko gre za teror uravnilovke, z energijo ne varčujemo.

Slaba banka Mislite, da gre za izoliran primer? Ah, kje pa! Nazadnje smo brali o ideji, da bi našo finančno institucijo vodil tujec, sam Skandinavec, ki je prej vodil kako ugledno institucijo. Odlična ideja! Takoj sprejmemo ustrezne zakone. Prijetno smo vznemirjeni, kaj se bo zgodilo. Nato pa – pošast skoči iz omare! Tujec ima visoko plačo! Povsem smo šokirani, kako je to mogoče, noče delati za minimalno plačo! Saj to ni pravično! (Zapomnite si to besedo, vsakič jo uporabijo pri korekcijah osnovnega zakona.)

In tako dalje Tako recimo država razpiše štipendije za vrhunsko literaturo. Vsi smo prijetno vznemirjeni, kakšen čudovit zakon! Nato se izkaže, da vsi pisatelji niso enako vrhunski. Šok! Panika! Nenadoma se v pravilniku pojavi dopolnilo, da so tisti z rednimi službami manj vrhunski (in to je bil tudi povod mojega izstopa iz Društva pisateljev Slovenije.

Ali pa učitelji: kot sem pisal v kolumni (preberite) o odpuščanju v javnem sektorju, naj bi po prvotni ideji odpustili slabe učitelje, kar zveni pametno. Prijetno smo vznemirjeni. Nato pa, pazite, se izkaže, da so vsi učitelji enako kakovostni. In nato Sviz sprejme korekcijsko pravilo: odpuščamo tiste učitelje, katerih kvadratura nepremičnine je višja, kot jo imajo drugi. Ker je to pravično.

In tako povsod Se spomnite, kako so hoteli objaviti lestvico kakovosti šol? Kakšno veselo vznemirjenje nas je navdalo, končno bomo izvedeli. Potem pa šok: izkazalo se je, da niso vse šole enake! Saj to ni pravično! Seznam je takoj poniknil.

Zato ni javne evidence zdravniških napak, ni lestvice bolnišnic, ni ničesar. Ker bi bil to šok, to ne bi bilo pravično.

In ko vprašate zdravnika, ki vam piše napotnico za operacijo, koga priporoča, ta odgovori: "Pri nas so vsi kirurgi enako dobri." Nato preoblikujete vprašanje: "Pri kom pa bi se operirali vi?" In zdravnik hitro pogleda levo in desno, nato pa zašepeta ime.

Naša usoda Tako živimo življenje debila: stalno nas navdaja pričakovanje, da bo naslednji pravilnik zagotovo rešil vse naše težave, nato šok, ker smo ljudje različni, in sledijo dopolnila, ki seveda kaznujejo tiste, ki so različni v bolj odgovorno smer. Konkretno pri ogrevalnem zakonu bodo oškodovani tisti, ki so ga resno vzeli in vgrajevali zadnje dosežke tehnike. Prevzeli bodo finančno breme tistih, ki imajo pri odprtem oknu poletno vroče sredi januarja. Tako je v težavah pisatelj, ki je v redni v službi in ne na bremenu države. Učitelj, ki nepremičnine ni prepisal na sorodnika, skratka, tisti, ki ne goljufa.

Učinki Sistem seveda ni tako preprost in vsak njegov del opravlja več funkcij. Dodatno in neprestano spreminjanje zakona seveda poskuša ugoditi naši egalitarnosti, obenem pa namen zakona povsem zamegli in ga izniči. Skratka, pademo v tisto, kar imamo tako radi: ni jasnih pravil, ni pravne države, ni gospodarja, vsak lahko dela po svoje. Obenem lahko ljudje pri koritu prodajo cel kup dodatkov (merilniki!, nalepke za vozila! ...) in zaračunajo dodatne storitve (energetske izkaznice! koeficienti! kvadrature! ...).

Predvsem pa neprestani popravki vzbujajo vtis, da nismo pasivni zapečkarji, marveč ljudje akcije. Garamo za boljši jutri, saj smo nek odlok spremenili že 112-krat.

In ker se nič ne spremeni, sledi občutek, ki ga krvavo potrebujemo: krivica! Svet nas ne razume! Zarotil se je proti nam! Obenem vemo, da smo nekaj posebnega, kar nam potrdi vsak tujec, ki se poskuša ukvarjati z nekim zakonom in mu ni jasno, kaj ima kvadratura opraviti s kakovostjo poučevanja itd. Le vzvišeno se mu nasmehnemo, tepcu.

In vse to le zaradi največjega tabuja slovenstva: da nismo vsi robotki, strojno narejeni v neki tovarni, marveč ljudje različnih sposobnosti, zmožnosti in nravi, želja in potreb.

Slovenski raj Kurt Vonnegut je bil velik ameriški pisatelj in prva njegova zgodba, ki je bila sploh prevedena v slovenščino (!), se imenuje Harrison Bergeron. Opisuje leto 2081, ko so končno vsi državljani postali enaki. Tisti, ki so bili sposobni razmišljati, so morali v ušesih nositi radije, ki so nabijali tako silen hrup, da so misli onemogočali. Lepi ljudje morajo nositi maske, da so grdi kot vsi preostali. Športniki in baletniki nosijo uteži, da se opotekajo kot vsi ostali. In tako dalje.

To sta naša želja in usoda. Ko to dosežemo, bomo srečni.

Če se ne strinjate, pa vzemite svoja troslojna okna in toplotno izolacijo ter se izselite.