Najprej štalca, potem … bik?

Šele nedavno mi je postalo jasno, zakaj je moja sestra ob obiskih mojstrov raje poklicala očeta, da je poleg. Samo tako, zaradi lepšega. Menda se raznim obrtnikom in dostavljavcem kar zaiskri pred očmi, ko ugotovijo, da ženska živi sama v svojem stanovanju, jaz pa sem mislila, da moja sestra pretirava. A najprej se ji je ponujal mizar, potem ji je svojega nečaka ponujal vodoinštalater, dostavljavci in monterji pa so večinoma z nepazljivostjo samo umazali steno in se hitro pobrali. Ne zaradi stene, zaradi narave svoje službe.

No, tokrat sem imela opravka z obrtniki in dostavljavci jaz in nekje sredi del sem se že resno poigravala z idejo, da bi si izmislila imaginarnega fanta, s katerim bi bilo vsekakor manj dela kot z nenehnim razlaganjem, da ja, res bom živela sama in ne, to ne pomeni, da iščem fanta ali da mi mora kdo drug poiskati fanta. In groza nad grozami – dejansko hočem živeti sama. Nepojmljivo. O tej možnosti pravzaprav nihče ne razmišlja, ne zdi se jim realna in jo odpravijo precej na hitro. Z nemogočimi domislicami si pač ne gre beliti glave.

Ne, če je ženska sama v stanovanju, sta dve stvari zagotovi: ne gre je jemati resno in nujno potrebuje moškega. Nekje v zadnji tretjini prenove stanovanja lahko potegnem črto in preštejem dve vabili na kavo, tri posredništva pri parčkanju in milijon nespodobnih namigov. Okej, za eno vabilo na kavo prevzamem del krivde, imam pač predolg jezik in prehitre prste, ki me včasih spravijo v kakšno nerodno situacijo. Imaginarni fant bi vse to rešil, a ne vem, kako bi jaz rešila vprašanje njegove odsotnosti.

Zanimivo je, da prav moški veljajo za tiste, ki ne znajo kuhati, pomivati, prati, likati in še marsikaj, torej bi morali prav moški veljati tudi za nesposobne samostojnega življenja, a vendar so ženske tiste, pri katerih moški rod privzdigne obrv, ko izve, da živijo čisto same. Dvomim, da gre za kakšno potrebo po tem, da bi nas zaščitili, nam priklopili televizor, zamenjali žarnico in sestavili omarico. To znam sama. Kar potrebujem, je obrtnik, ki bi bil bolje organiziran in ga ne bi čakala po ves mesec skupaj ter zaman jemala dopust.

Obrtniki so resnično največji carji, vsi jih vedno čakamo in se pustimo prestavljati, kličemo jih bolj obsesivno kot najstnice kličejo svoje prijateljice, jih prosjačimo za pozornost, nazadnje pa še precej bogato nagradimo. Usluge igranja ženitnih posrednikov za samske ženske, ki živijo same, so gratis, kravžljanje živcev pa običajna kolateralna škoda.

Čeprav sem ploščice izbrala v pičli uri, vseeno avtomatično veljam za nekoga, ki brez potrebe zapleta, ker sem pač ženska. Moje izkušnje s sestavljanjem pohištva so sicer drugačne, saj sem sama ali v tandemu s sestro sestavila marsikaj in se ob tem prav zabavala, medtem ko prisotnost moškega celotno izkušnjo večinoma spremeni v neko živčno tekmo. A vseh stvari pač ne morem urediti brez strokovnjakov in tu se začne vsa zabava, zaradi katere se včasih počutim kot na začetku kakšnega cenenega nemškega porniča.

Ker ne vem takoj, da baterija pomeni tudi pipo z vsemi pripadajočimi elementi, očitno potrebujem moškega skrbnika, ki bi me rešil moje bede, na to, da nobena moja izbira ni dobra, pa sem tako ali tako že navajena. Večinoma samo kimam in razumevajoče zmajujem glavo, medtem ko v resnici razmišljam o tistem ogorku v novi straniščni školjki in odtisu čevlja na kuhinjski omarici. Tudi imaginarni fant ne pomaga, če moraš delavcem za ovratnik vseeno dihati ti.

Samske ženske s svojim stanovanjem so kot glasne petke na pločniku, ki jih zaslišiš že od daleč – moški zastrižejo z ušesi. A po koncu vseh popravil in ženitnih ponudb bom ostala sama v svojem stanovanju s pecljastim kozarcem v roki in v trenutku bom pozabila na vse, ki so me hoteli tako samaritansko rešiti tega grozljivega bremena samskosti. In zdelo se mi bo nadvse fino – biti v paru z ednino.