Nad zaostajanje z boljšo demokracijo

Zaostajamo za primerljivimi državami. Trenutno gospodarstvo res raste razmeroma hitro, a to zato, ker se Slovenija veliko, veliko pozneje pobira po krizi, ki se je začela davnega leta 2008. Tako statistika. Anekdotično o tem poročajo Slovenci, ki so obiskali Dunaj, Bratislavo, Prago, Varšavo, Vilno in druga nekoč siva, danes pa bleščeča mesta na vzhodu Evrope. Ali pa tisti, ki smo imeli srečo in smo med božičnimi prazniki obiskali avstrijska smučišča. Tam vsako leto srečujemo več Madžarov, Slovakov, Čehov in Poljakov. Ne samo na snegu, tudi v kočah in restavracijah ob smučiščih.

Nekateri menijo, da bi težave slovenskega razvojnega zaostajanja rešili tako, da bi na odgovorna mesta prišli boljši ljudje; bolj pošteni, bolj sposobni, bolj strokovni. In upajo, da se bo po naslednjih volitvah ali imenovanjih to (spet) zgodilo. Da bo vse drugače, da bodo na položajih sami supermani in nadpoštenjaki.

Osebno sem mnenja, da so ljudje na odgovornih položajih predvsem produkt sistema. Sistem je tak, da v njem na vrh prilezejo ljudje, ki so v Sloveniji pač na vrhu. Seveda jih izvolijo volivci, ki tudi so taki, kot so, in se ne bodo veliko spremenili.

V Sloveniji lahko upamo, da bomo popravili cel kup podrobnosti, lahko pa sanjamo o tem, da bi stvar popravili z največjim mogočim vzvodom. Neki angleški pregovor pravi: če ne moreš popraviti, vzemi težje kladivo. Najtežje kladivo, ki je na voljo, je izboljšanje demokracije.

Morda vas na Siol.net zanima tudi:

Todorićev Agrokor: začetek konca balkanskega imperija?

Nekdanji smukač, ki v deželi smučarskega teka trenira mlade Vikinge #foto

Vloga demokracije 

Demokracija je ena od oblik vladanja. Vladanje pomeni, da ima nekdo v družbi nalogo, da odloča o vprašanjih, ki zadevajo vso skupnost, da deli pravico, da skrbi za red in varnost ter da jemlje davke, s katerimi financira te in podobne aktivnosti. Ključno vprašanje vseh oblik vladanja je, kako od vladanih dobiti privolitev v to, da bodo vladani – da se bodo, v izogib kaosu, odpovedali nasilju in monopol nad tem prepustili vladajočim, jim dovolili, da jim bodo pobirali davke in da bodo namesto njih sprejemali nekatere odločitve.

Demokracija ni edini sistem, ki med vladajočimi in vladanimi vzpostavi odnos, da se drugi mirno podrejajo prvim. To se zgodi v vseh političnih sistemih, od plemenskih skupnosti prek antičnih polisov, srednjeveških kneževin, kraljevin in cesarstev do modernih diktatur in demokracij. Včasih se odnos vzpostavi prostovoljno, včasih s silo.

Razvoj demokracije od Magne Carte naprej gre v smeri iskanja sistemov, v katerih vladani in vladajoči medsebojne odnose vzpostavljajo brez argumenta moči. Temeljni preskok, ki se je zgodil pred 800 leti, je v tem, da se je začelo razumevanje spreminjati od tistega, da ima vladar oblast nad vladanimi, k tistemu, da je vladar v službi vladanih. Tako razumevanje se je prvič praktično uresničilo v ameriški republiki konec 18. stoletja. Od takrat se vse bolj uveljavlja razumevanje, da vlada oziroma "država" – in s tem mislimo vojsko, policijo, sodstvo, davkarijo, šolstvo, zdravstvo, socialo – za državljane opravlja (ali vsaj organizira, opravljajo jih pa zasebniki) neke storitve, ki jih ti potrebujejo.

Volitve so namenjene temu, da ljudje zaupajo ljudem, za katere niso volili, da bodo izvajali politike, ki jih niso izbrali.

Seveda državi ostaja monopol nad nasiljem: nad ukazovanjem, nad plenjenjem premoženja prek davkov, zato ostajata ključni težavi demokracij legitimnost oblasti – kaj oblasti daje pravico, da dela, kar dela – ter zaupanje, ki ga ima oblast sama vase in ga imajo vanjo podložniki. Naloga vseh političnih sistemov je vzpostavljanje legitimnosti in zaupanja.

Mehanizem vzpostavljanja legitimnosti in zaupanja v Starem Egiptu je bilo na primer splošno sprejeto dejstvo, da je faraon utelešenje boga. Ker je imel faraon jasen, od bogov dan mandat, je lahko učinkovito vladal. Njegove odločitve so bile božje odločitve, bog pa je nezmotljiv.

Volitve

V demokraciji se legitimnost oblasti in zaupanje vzpostavljata z volitvami. Romantično razumevanje volitev je, da si ljudje na volitvah izberejo, kdo jim bo vladal in kakšne politike bo izvajal. Romantično zato, ker večini ljudi ne vlada tisti, za katerega so glasovali, kaj šele manjšini. Celo v večinskem sistemu je verjetno, da bo več kot polovici volivcev vladal nekdo, ki ga niso izbrali.

Še bolj naivno je misliti, da ljudje izbirajo med vrstami politik. Programov skoraj nihče ne bere, med tistimi, ki jih berejo, jih ima silno malo dovolj znanja, da bi politične rešitve znali oceniti. Ali da bi vedeli, kaj je zanje res dobro.

Volitve so namenjene temu, da ljudje zaupajo ljudem, za katere niso glasovali, da bodo izvajali politike, ki jih niso izbrali. Če ima oblast zaupanje ljudi, če zaupa sama sebi in če jo sestavljajo sposobni ljudje, potem je verjetno, da bo imela dobre ideje (ker jo sestavljajo sposobni ljudje) in si jih bo upala celo izpeljati (ker zaupa vase in ker ji ljudje zaupajo).

Težava demokracije v Sloveniji je, da ni ne enega ne drugega. Niti državljani za upravljanje skupnih zadev ne izberejo najbolj sposobnih, niti izbrani nimajo zaupanja ljudi. Vzrok za oboje je v slabem političnem sistemu in še posebej slabem volilnem sistemu.

Slab slovenski volilni sistem

Volilni sistem v Sloveniji je slab.

·     V Sloveniji je približno 1,6 milijona volilnih upravičencev, 800 tisoč jih je glasovalo na zadnjih državnozborskih volitvah, poslanci, ki sedijo v parlamentu, so dobili 300 tisoč glasov, od tega poslanci, ki podpirajo vlado, 200 tisoč. Samo vsak deseti prebivalec Slovenije bi torej lahko rekel, da je dal glas za nekoga, ki sedi v parlamentu in podpira vlado. 

·     Ljudje nimamo pojma, kdo je naš poslanec oziroma kdo je tisti, ki sedi v parlamentu zaradi našega glasu.

·     Stranke imajo sicer programe, ampak ker so vlade koalicijske, je koalicijski partner vedno dober izgovor za to, da se program ne uresničuje.

·     V vladi večinoma sedijo ljudje, za katere volivci niso vedeli, da bodo morda ministri, niti jih nihče ni nikamor izvolil. So popolnoma nevešči političnega driblanja.

·     V opoziciji v parlamentu ni kompetentne vlade v senci, ne brusijo se ljudje, ki bodo jutri ministri.

·     Proces postavljanja vlade je počasen in država se medtem skoraj za eno leto ustavi.

Dober volilni sistem bi imel te lastnosti:

·     Razmerje med pozicijo in opozicijo v parlamentu proporcionalno odraža razpoloženje volivcev.

·     Poslanci so izvoljeni enakomerno iz vse države.

·     Ljudje vedo, kateri poslanec ali poslanci so v parlamentu po zaslugi njihovega glasu.

·     Volivcem je jasno, za koga stranke želijo, da se uvrsti v parlament in kdo bo sedel v parlamentu, če bo stranka uspešna.

·     Volivci lahko utemeljeno sklepajo, kdo bodo ministri, če bo zmagala stran, za katero so glasovali.

·     V parlamentu sedi kompetentna vlada v senci.

·     Politiki so ljudje, ki so se s kandidiranjem na volitvah zavezali vsaj naslednja štiri leta posvetiti politiki, morda oblasti, morda opoziciji.

Malo boljši volilni sistem

Zahteve izpolnjuje naslednja rešitev. Slovenijo se razdeli na na primer deset volilnih enot. V vsaki se izvoli na primer 12 poslancev, in sicer znotraj vsake enote posebej po proporcionalnem sistemu. Volijo se s strankarskih oziroma koalicijskih list. Preferenčnih glasov ni. Kako stranke (ali koalicije) določijo, kdo je na vrhu in kdo na dnu liste, je njihova težava. Lahko imajo predvolitve (primaries), lahko tudi ne.

V parlament se uvrstijo samo liste, ki imajo neposredno izvoljene poslance v vsaj polovici volilnih enot. S tem preprečimo, da se politični prostor razdrobi na lokalne liste. Proporiconalnega sistema na ravni vse države ni. Teoretično najmanjša stranka po takem sistemu ima vsaj pet poslancev. Praktično bi po takem sistemu v parlamentu imeli tri ali štiri stranke oziroma koalicije strank.

Volilne enote so lahko tudi iste, kot so zdaj, in število poslancev je lahko tudi po 11 v vsaki. Ampak morda bi bile enote lahko geografsko bolje zaokrožene. Lahko bi imele tudi nekoliko različno število prebivalcev, temu primerno pa bi popravili število poslancev, ki se jih izvoli v vsaki.

Število poslancev bi povečali zato, da bi uvedli pravilo, da so ministri praviloma tisti, ki so bili izvoljeni za poslanca. Izmed ministrov jih mora biti vsaj dve tretjini takih, ki so bili izvoljeni v parlament.

Poslanec ima po koncu mandata pravico, da se vrne na svoje staro delovno mesto, njegov delodajalec pa obveznost, da ga vzame. Pri tem država nekaj časa prispeva k stroškom za njegovo plačo. Poveča se proračunsko financiranje strank, da si stranke lahko organizirajo močno strokovno podporo in da politiki lahko preživijo v politiki, tudi če niso na oblasti. Tako se politika počasi profesionalizira.

Kjer je volja, je pot

Za ustavne in zakonske spremembe uvedbe novega sistema je potrebna dvotretjinska večina, torej glasovi 60 poslancev. Velja prepričanje, da poslanci ne bi glasovali za spremembo sistema, po katerem so bili izvoljeni. Morda bi jih bilo mogoče prepričati z obljubo, da bo teh 60 poslancev razporejenih na vrh strankarskih list v vsaki enoti in bodo skoraj gotovo izvoljeni v naslednji parlament. Ni vrag, da imajo stranke, ki imajo 60 poslancev od 90, imele 60 poslancev od 120 v novem parlamentu.

Spremembe torej niso nemogoče. Vprašanje pa je, ali so zaželene. Obstoječi sistem namreč ustvarja šibko zaupanje v vlado in politiko ter posledično šibi moč izvoljenih predstavnikov ljudstva. To povečuje relativno moč vseh, ki niso izvoljeni, pa imajo na javne zadeve vpliv – od stricev iz ozadja do novinarjev iz ospredja. V tem dejstvu, da je novi razred nekako zadovoljen s slabo delujočo demokracijo, se skriva razlog, da se najverjetneje ne bo nič spremenilo.