Moji otroci ne hodijo preveč radi v šolo. Kaj pa vaši?

Svojim otrokom prosto po lastni presoji velikokrat rečem, naj se imajo lepo. Tudi ko grejo zjutraj v šolo. Oni enako rečejo meni. Ni samo fraza za adijo, ampak drug drugemu to tudi zares želimo. Pravzaprav se za to trudimo, odkar so se rodili.

Učiteljice so Juhantove besede pograbile, kot bi bile suho zlato, jaz pa še vedno ne razumem povezave. Kot da bi bila ta prijazna želja, ki si jo izrečemo, preden gremo za pol dneva vsak po svoje, med ključnimi težavami, v katerih se je znašla sodobna šola. Lepo vas prosim, s čim se ukvarjamo.

Kompleksen problem

Za svoje otroke si želim prijazno šolo, kar pa nikakor ne izključuje tega, da je tudi zahtevna. Hočem in pričakujem, da jim ponuja nove izzive, razvija njihove potenciale, vzbuja interese in nalaga odgovornosti. Ne želim pa, da v njihove glave trpa nepovezane podatke, ki, kot bi mignil, izpuhtijo v noč. Pa malo več humorja, kreativnosti in iskrivosti bi, za kar sploh zmanjkuje energije. In veste kaj? Tega si ne želim samo jaz, tudi učenci in učitelji si. Vem, da bi se, če bi bila šola takšna, vsi bolje počutili, več znali in bili boljši ljudje. Mislim tudi, da bi otroci delali dobro. In če že hočete – tudi (bolj) pridni bi bili.

Ne rečem, da ni nikoli tako. Je, ker obstajajo učitelji, ki razumejo in si znajo, pa tudi hočejo, sistem prikrojiti tako, da so njihove ure učencem v veselje in izziv.

Po naravi sem prizanesljiva, res sem, ampak takšne učitelje bi pri svojih treh otrocih lahko preštela na prste ene roke. Morda na prste roke in pol. Vem, da učitelji niso vedno sami krivi in da težko delujejo v šolskem sistemu, ki jim je zapovedan. To je kompleksen problem, ki ga nočem poenostavljati. Posploševanja, da imamo enega najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, pa tudi ne maram.

Načrt (ampak ne učni)

Sem mama, ki misli s svojo glavo in ima načrt, da bodo s svojo glavo mislili tudi otroci. Vem, da bom usodno zaznamovala njihova življenja, ampak tako kot smo obvezni starši, je obvezna tudi šola. Odgovornost je vzajemna. Tudi šola bo ključno vplivala na to, kako bodo delovali kot odrasli ljudje. Čeprav velikokrat slišim, da šola ni za to, da vzgaja, ampak da izobražuje. Ne zdi se mi prav, da si starši, ki smo to opazili, zatiskamo oči in upamo, da bo, če že ne bo pretirane koristi, vsaj škoda čim manjša. Poleg tega pa tudi ni naša naloga, da saniramo tisto, kar se leta in leta zapravlja v šolskih klopeh. Vsaj ne bi smela biti. Ker konec koncev tega vsi niti ne znamo in zmoremo.

Zahtevna nezahtevna šola

Veliko staršev meni, da je osnovna šola pri nas prezahtevna. Se strinjam, ampak pojdimo še korak naprej. Po mojem je zahtevna zato, ker je v resnici nezahtevna. V svojem bistvu je izrazito dolgočasna. Ploskam učiteljem, sploh pa učencem (in tudi staršem), ki se zmorejo ukvarjati s kolobocijo (nepomembnih) podatkov, ki jih je treba kampanjsko strpati v nadobudne male glave, čeprav potem takoj uidejo ven.

Zagotovo je tudi to eden od razlogov, da slovenski šolarji ne marajo šole – faktografija ubija. Le v dveh evropskih državah naj bi bila šola še manj priljubljena, kot je pri nas.

Dolgčas

Enkrat sem na kup zložila delovne zvezke, ki so jih eno šolsko leto uporabljali moji otroci, pa jih je bilo v višino skoraj za meter. Učbenikov in vsega drugega je ostalo le za vzorec. Raje sploh ne pomislim, koliko ur so preživeli ob obkroževanju, dopolnjevanju, vpisovanju in odgovarjanju na strukturirana vprašanja. In koliko čačk je bilo po robovih delovnih zvezkov, ker jim je vse skupaj tako presedalo. Tisto leto moj sedmošolec ni napisal niti enega prostega spisa – v učnem načrtu ta pač ni bil predviden.

Mislim, da se otroci v šoli (tudi) dolgočasijo. Stopnja dolgčasa je v največji meri odvisna od snovi, ki se jo morajo naučiti, in od učiteljev, ki jim to snov podajajo. Upam si trditi, da dolgčas v šoli močno presega njegovo zdravo mero. Ni čudno, da potem zganjajo neumnosti. Se vam ne zdi?

Adijo, izbirni predmeti

Pouk gre h koncu, mi pa že razmišljamo, kako naprej. Glavna ideja je, da v prihodnjem šolskem letu uberemo drugačno pot in poskrbimo, da bodo otroci v šoli najmanj časa, kot so lahko. Na žalost to ni sistemska rešitev, ampak je bolj izhod v sili. Vseeno imam občutek, da bodo od tega imeli samo korist.

Verjetno sem ena redkih mam, katere otrok v četrtem razredu ne bo imel nobenega neobveznega izbirnega predmeta. To pomeni, da bo pri pouku vsak teden preživel dve šolski uri manj kot njegovi sošolci. V sodobnem svetu moraš dvakrat vdihniti, preden svojega otroka namenoma prikrajšaš za dodatno izobrazbo. Ni zelo običajno, se mi zdi.

Če ukinemo še podaljšano bivanje, ki je zaradi kadrovskih težav na šoli precej kaotično, na teden prihranimo dodatnih deset ur. Nekaj časa bo sicer šlo za domače naloge, za preostale ure pa upam, da jih preživijo v prosti igri, ki je današnjim otrokom najbolj primanjkuje. Skrbi me samo, da ne bodo imeli družbe, ker bodo njihovi vrstniki še v šoli in na dejavnostih. Ampak bomo že. V tem primeru se mi ne zdi nič hudega, če jim bo včasih tudi malo dolgčas.