Mir za Šalita

Nelagodje spremlja vse te izraze navdušenja po svetu, ki predpostavljajo, da se je z izpustitvijo Gilada Šalita v zameno za več kot tisoč palestinskih zapornikov, zgodila dobra novica. Vsekakor na humanitarni ravni, ravni družine omenjenega zadnjega judovskega prebivalca Gaze ali na ravni izpuščenih, krivih ali ne, ter njihovih sorodnikov. Pozdravljanje dogovora, ki sta ga sklenila izraelski premier, ki mu upravičeno očitajo rušenje mirovnega procesa z gradnjo zidov in novih nezakonitih naselbin, in "teroristična organizacija", kot jo imenujejo, ne da bi pri tem kakorkoli resno sodelovale mednarodno priznane palestinske oblasti, je tvegano početje. Rušenje predsednika Abasa nekaj tednov po tem, ko se je s prošnjo po priznanju neodvisne Palestine postavil proti ameriškemu vet(r)u ter z lahkotnim pišem razgalil in v zadrego postavil praktično vse, ki govorijo o viziji dveh držav, namesto da bi to vizijo postavljali v realnost. Dogovor, ki ga mednarodna diplomacija pozdravlja, je, čeprav je njegova prva posledica nemara zelo dobra, na srednji rok že slab. Po eni strani krepi priljubljenost izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, ki v maniri vsemogočneža zdaj uživa svoje "tako sem se odločil" trenutke. Je kdo sploh še omenil nove gradnje? Vprašanje, ki bi si ga pravzaprav morali postaviti, je, zakaj se je Bibi tako odločil in zakaj zdaj, ko je "mirnejšemu" delu palestinske oblasti kazalo kar dobro. Sodelovanje med izraelsko vojsko in palestinskimi oblastmi je zgledno, šolanje policijskih sil deluje, denar za plače priteka. Še posebej, če vemo, da se eden od Netanjahujevih predhodnikov Ehud Olmert za skorajda enako zamenjavo ni odločil. Tudi Hamas zdaj slavi. Kljub temu da je gibanje zaradi svojih diktatorskih pristopov v tem obdobju postalo močno nepriljubljeno, je zdaj dokazalo, da lahko z nasiljem reši več ljudi kot Abas s svojimi, morda simpatičnimi, a na neuspeh obsojenimi pohodi po svetu. Hamas je nedvomno potreboval tovrstno spodbudo, saj se v Gazi, kjer njegova vladavina gnije od znotraj, sooča z resnimi težavami. Ne pomaga tudi dolgotrajna blokada, ki ga še toliko bolj navezuje na Sirijo in Iran. A Sirija je v plamenih. Notranji boji med nasprotniki in režimom Bašarja al Asada poznajo tudi kolateralne žrtve. Hamas izgublja podporo tako med opozicijo, ki je ne podpre, kot med Palestinci, ki prav tako vidijo, da se ljudi boji. Pravi čas za preboj, mar ne? In za kaj takšnega ni nič primernejšega od trkanja na srca ljudi. Za Hamas je sporočilo jasno. Petletna ujetniška orgija se je najbrž že izplačala. Da bi se znova odprla razprava o tem, ali Hamas dejansko sodi na seznam terorističnih organizacij, se zdi malo verjetno. Vprašanje je, ali ne bo zdaj Izrael brez strahu, da bi ostal brez svojega ujetega vojaka, znova odprl fronto vojne proti terorizmu ter nadaljeval z odstranjevanjem njegovih ključnih akterjev. Gilad Šalit si je ob izpustitvi zaželel, da bi njegova zamenjava za tisoč Palestincev prinesla mir.