Milan Zver in sanje desnice o predsedniku republike

In priznati je treba, da bi boljšega kandidata od Milana Zvera v tem trenutku zelo težko našla. Javnomnenjske raziskave mu sicer ne prerokujejo uspeha, ampak z njimi se v tem trenutku tako in tako ne splača preveč ukvarjati. V bistvu je prav vse še odprto. Zver je dovolj pameten, da je ugotovil, s čim volitev ne more dobiti. "Moja kandidatura za predsedika države ne izhaja iz preteklosti, ampak iz pomena prihodnosti," pravi. Če se bo tega držal, predvsem pa, če bo uspel "umiriti" svoje najbolj goreče strankarske tovariše, ima za uspeh povsem realne možnosti. Kajti dejstvo je, da je slovenska desnica vedno, ampak res vedno, izgubljala takrat, kadar je šlo za zgodovinske teme. Skratka, zgodovina je nekaj, s čimer slovenska desnica nima sreče.

Če bo torej Zver pameten, se bo izogibal debat na temo, kdo je bil kdaj v partiji in zakaj in tako dalje, kljub temu da so v tej deželi očitno še vedno zelo priljubljene. Znano je, da na tem svetu ni bolj nemogočih ljudi, kot so nekdanji kadilci in alkoholiki, ki so v nekem trenutku svojega življenja odkrili "pravo resnico", s katero potem brezsramno posiljujejo vso bližnjo in daljno okolico. No, k tej vrsti ljudi je brez dvoma treba prišteti nekdanje komuniste.

Zveru zato verjetno ne bodo v kakšno veliko pomoč javne špekulacije premierja o tem, kako normalna bi bila Slovenija, če bi prvi predsednik postal Jože Pučnik in kako volitve leta 1990 niso bile svobodne in "fer". Dobro, ni rečeno, da premier nima prav, prav tako pa ni rečeno, da ima. Brez dvoma je res, da so imeli komunisti na volitvah določeno prednost – konec koncev so bili praktično edini, ki so obvladali "obrt". Se pravi, drugi so se morali političnih veščin šele priučiti. Poleg tega je treba priznati, da se Pučnik pod medijskimi žarometi ni najbolje znašel. Je pač že tako, da so eni boljši naravoslovci, drugi družboslovci, tretji politiki. Ni vsak za vse. Prav nobene potrebe torej ni, da se tukaj iščejo kakšne skrite zarote. Konec koncev je bilo potem kar nekaj volitev, ki so ustrezale celo standardom Organizacije za varnost in sodelovanje, a se kandidati desnice zaradi tega niso odrezali prav nič bolje.

Nasploh v precejšnjem delu javnosti o slovenskih komunistih vladajo popolnoma zgrešene predstave. O njihovi vlogi pri osamosvajanju in demokratizaciji države je Stefano Lusa v italijanščini napisal zanimivo knjigo, ki je pred nekaj meseci pod naslovom Razkroj oblasti izšla tudi v slovenščini. V njej zgodovinar pokaže, da je bil problem večine slovenskih komunistov ravno v tem, da so bili v svojem bistvu predvsem nacionalisti, ki so potemtakem več dali na nacionalno kot pa razredno pripadnost. In kakšne so Zverove prednosti v primerjavi z aktualnim predsednikom? Pogosto je mogoče slišati nesmiselne izjave, da trenutni predsednik ni predsednik vseh državljanov in tako dalje. Ali hočejo s tem povedati, da tudi trenutni premier ni premier vseh državljanov? No, če se pustijo te neumnosti ob strani, je mogoče reči, da trenutni predsednik blesti predvsem na diplomatskem parketu. Tako lucidnih izjav o zunanjepolitičnih temah ni sposoben formulirati noben drug slovenski politik. Toda če deluje zelo pristno v kakšnem Cankarjevem domu, pa izpade precej nekredibilno in nerodno na kakšni nogometni tekmi. To vsekakor ni njegov milje. Milan Zver bo torej moral iskati svojo priložnost na tako imenovanem ljudskem terenu. Ideja "od vrat do vrat" v tem smislu sploh ni tako slaba. Ampak v vsakem primeru ga čaka zelo težko delo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.