Sobota, 17. 10. 2020, 4.00
4 leta, 1 mesec
Miha Mazzini: Ruska ruleta kot nacionalni šport
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
162
V antičnih časih je popotnik krenil v tuje kraje in ko se je vrnil, je poročal o čudesih, ki jih je videl: ljudje s tremi glavami, enim samim očesom, pol konji, pol ljudje. Nekaj časa me ni bilo v Sloveniji in zdaj me navdaja isti občutek: dragi sonarodnjaki, govoril vam bom o čudesih, ki se dogajajo po Evropi. Vem, vem, ne boste mi verjeli. Lovske zgodbe, boste odmahovali z dlanjo in se mi krohotali za hrbtom. Naj še tako prisegam, da sem vse videl na lastne oči, boste le vdano zmajevali z glavo, kot se za srečanje s kretenom spodobi.
Najprej: svet se bori z epidemijo virusa. Verjetno ste o tem že kaj slišali, a sklenili, da ne obstaja. Drugo, povsem neverjetno: ljudje se poskušajo proti virusu zaščititi. Ne, res. Krohotate se? Morali ste nehati brati, da zberete prijatelje za zaslonom in s prstom pokažete na nebulozo, ki sem jo napisal?
Naj vam povem, da so v Španiji maske obvezne in res jih nosijo? Da na Portugalskem niso in jih ljudje res ne nosijo v stranskih ulicah, ko so sami, a preden zakorakajo na glavno, v množico, si jih nadenejo? Da se je v mediteranskem svetu medosebna razdalja povsem spremenila? Včasih so se tiščali drug v drugega, zdaj pa držijo oddaljenost in grozno mi je bilo videti te Mediterance, ki se več ne objemajo in poljubljajo. Da sedijo v kavarnah ali restavracijah z maskami, jih malce snamejo, da pojedo, in takoj spet nataknejo?
In celo to: ko hodite po mestecu v provinci in na drugem koncu glavne in edine ulice zagledate domačina, kako se vam bliža po isti strani pločnika, bo ta 50 metrov pred vami šel na drugo stran ceste in se 50 metrov za vami spet vrnil na vašo stran. Ah, pravite, pretiravanje. Vendar, mar mislite, da je na Dunaju kaj drugače?
(In da, preden vprašate, po vrnitvi sem se šel samoplačniško testirat.)
Slovenija
Ko sem pred dvema tednoma zvečer šel na prvi sprehod po Ljubljani, sem zeval od začudenja. Take razlike med preostalo Evropo in nami še ni bilo. Naša medosebna razdalja se je zmanjšala! Ljudje visijo drug po drugem, gostilne polne, žurka! Maske so nosili le natakarji, nihče drug.
Srečal sem znanca, sedla sva za čaj, začneva klepetati in pride mimo nek starejši možakar, nasloni se znancu s podlahtjo na ramo in mu prične nekaj na glas razlagati v uho, z razdalje kakih deset centimetrov. V kontrasvetlobi sem videl, kako govornik poslušalca tušira s slino. Ko je odšel, sem znanca vprašal, kaj pa virus? "Ah," je odmahnil z roko, "ta možakar nima ničesar." Kot da sem ga vprašal, ali res vozi porscheja.
Vidim znanko, a ne utegne klepetati, teče na žur! Tako nisem žurala že od študentskih dni, vsak večer zabava nekje, moramo, preden spet zaprejo lokale. Vprašam o virusu. "Ah," odmahne, "jaz sem bolj za švedski model!" Povprašal sem znance v Skandinaviji in ne, ne tekajo z zabave na zabavo.
In tako je sledilo čudo za čudesom. Iz koncertne dvorane se vsipa množica. Pogledam in – revija pevskih zborov! Od vseh početij je to daleč najbolj tvegano, vendar ne pri nas.
Ne pomnim, kdaj sem bil nazadnje tako šokiran. V Sloveniji ni virusa! Premagali smo ga! Kakšno veselje, ni čudno, da se vsi zabavajo, veselijo in stiskajo!
Ko pa sem doma šel pogledat podatke, sem ugotovil, da virus je. O, še kako je!
In zadnja dva tedna živim z občutkom, da drvimo – po lastni želji – v katastrofo. Tole bo Bergamo na kubik.
Za zdaj se vse dogaja skladno z mojimi strahovi.
Hierarhija
A kako smo prišli do tega stanja in kakšno to stanje sploh je?
Vrnili smo se v otroštvo. Pokrili smo si oči in branimo se resničnosti. Siegel (2009) navede kot osnovne značilnosti takega stanja ignoriranje ("Juhu, ne obstaja, žurka!", "Pozna sploh kdo kakega obolelega?"), intelektualizacijo (čipiranja, zarote in podobne razlage v slogu "Če vsak test vzame 10 minut, potem ima dan milijon minut ...") in projiciranje (predvsem izbruhi besa in zmerjanje. Še danes, ko tole pišem, je vsak, ki na spletu objavi, da je zbolel, deležen zmerljivk, da se je prodal, da laže …).
A kako smo prišli do sem?
Že naše predzavedno se ukvarja s statusom. Neprestano pregledujemo okolico in iščemo, komu zaupati, komu ne. Živali smo, pač.
Rojeni smo v hierarhični družbi in tako naše nezavedno najprej pregleda tiste nad nami, kaj in kako počnejo.
Gremo po vrsti.
- predsednik
- vlada (posvetna oblast)
- Cerkev (sveta oblast)
- elita
Predsednik
Oboževalci dojemajo Boruta Pahorja kot neškodljivega "Instagram trota", sam pa menim, da je največji škodljivec simbolnega v Sloveniji, ki je zaj*** vse, kar se je zaj*** dalo.
Tudi pri epidemiji ni zmogel odraslega, državniškega delovanja. Takoj spomladi je zbral prebivalce domov upokojencev, brez mask in razdalje, da jim zapoje. In z državnim vrhom se je šel sprehajat prav tako brez mask in razdalje.
S tem je dal vsem državljanom jasno vedeti, da virus ne obstaja.
Vlada
Predsednikovo sprehajanje so poskušali državljani pravno zaustaviti, a minister Hojs je povedal, da ne morejo, saj so zakone proti epidemiji napisali tako, da zanje ne veljajo.
Torej virus ni za vse?
V tistem trenutku se je kredibilnost vlade razletela kot mehurček. Povedali so nam, da virus ne obstaja.
Dodajmo še plenjenje ob nabavi medicinske opreme, kadrovanja nesposobnih, strahotno neusklajenost, nesposobnost in Kacinov PR. Ni čudno, da smo prišli do uradnih rezultatov: v tej državi so najbolj nezaupanja vredni Hojs, Janša in Kacin (vir).
Cerkev
Če posvetna oblast zašuštra povsem, obstaja tudi moralna avtoriteta Cerkve. Ki pa je začela z mašami že na pomlad kljub veljavnim prepovedim in s tem povedala državljanom, da virusa ni.
Sledili so shodi na Brezjah, nekateri bolj, drugi manj javni. Sredi septembra na primer redovniški shod in kmalu za tem novice o okuženih nunah?
Elita
Obstaja še poseben statusni rang, ki naj uradno ne bi imel moči, a se po njem še kako zgledujemo: družbena elita.
Tam v tujini sem zvečer pregledoval novice po državah in RTV Slovenija se mi odpre z zabavo gosto natrpanih udeležencev brez mask. Naivno sem pomislil, da ponavljajo staro oddajo, nato pa ugotovil, da gledam prenos prireditve olimpijskega komiteja (vir). Ne samo, da so nam javno in jasno povedali, da virus ne obstaja, za glasbeno spremljavo so izbrali skladbo "A little party never killed nobody" (Zabava še nikogar ni nikoli ubila). Ne, resno.
Namesto globokega opravičila je pred kamere stopil Milan Krek in povedal, da tega ne bi smeli snemati.
Pazite, za njih je normalno, da se zabavajo brez zaščite, ker virusa ni – le ljudstvo tega ne sme izvedeti, vam povedo zdravstveni strokovnjaki! Kako naj jim torej zaupate?
Kdo je naš voditelj?
Skratka, vse plasti oblasti, svete in posvetne, organizirane in ne, so nas pustile na cedilu.
A možgani iščejo nekoga, da bi mu zaupali. Saj se spomnite vojaških filmov, v katerih umre general in vodstvo prevzame poročnik, nazadnje pa narednik povede v zmago.
Zdaj prihajam do točke, ki se je čez nekaj let nihče več ne bo hotel spomniti. Pobrisali si jo bomo iz spomina v globoki sramoti in napišem jo ravno zaradi kakšnega zgodovinarja, ki bo brskal čez desetletja.
Državljanke in državljani ste po razočaranju nad vodilnimi svoje zaupanje poklonili osebnim športnim trenerjem. Najbolj deljene objave na omrežju Facebook so ravno razglasi vaditeljev in mojstrov fitnesa. Kronološko sem jih pregledal za zadnji mesec in pol in impresionirali so me:
- Pojavijo se dokaj plašno.
- Ker so množično deljeni in všečkani, postanejo drzni. Pravi doktorati iz nevrologije, virusologije in biologije! Kar pred dnevi končno privede do vprašanja, ki ga prepisujem in je bilo nujno, da ga prej ali slej zastavi katera od vaditeljic pilatesa: "Pa kdo je ta Ihan, da bo meni govoril o virusih?"
- Takoj najdejo krivca. Prvi na tapeti so debeluhi. Ti so ogrožena skupina, zaradi njih se vse zapira. In zakaj so debeli? Ker niso njihove stranke!
- Z drznostjo se nabor krivcev razširi. Tako je prejšnji teden nekdo dodal "pedri" – to me spomni na Nemčijo po prvi svetovni vojni, na obsedenost s telesom, športom in drsenjem v fašizem.
- Kdor telesno vadi, ima jekleno telo. Vanj virusi ne morejo prodreti. Če zbolite, torej niste dovolj vadili. Nekaj žensk mi je poročalo o tem, da so prišle na vadbo z masko in jih je vaditeljica javno, pred skupino, zasmehovala in se iz njih norčevala.
- Tovrstna gibanja vedno zahtevajo žrtve od drugih, ne od voditeljev. Prebral sem prošnjo lastnika lokala, naj se ljudje ne hodijo testirat in naj prebolevajo skrivaj doma, da mu ne bi zaprli lokala. Prosim, tudi umirajte bolj tiho.
To, da je narod našel prvo oporno točko zaupanja šele v svojem osebnem trenerju, je velik poraz politike, Cerkve in elit.
Edina olajševalna okoliščina bi bila naša funkcionalna nepismenost, po kateri smo vodilni v svetu: mar ne ločimo besede voditelj od vaditelj?
Zdrava hrana
Obdelal sem tudi propagatorje zdrave hrane in njihov čudežni ščit, ki jih brani pred virusom, pač čistost njihovih teles, v katere nezdrava hrana ni prodrla. Največ težav imajo trgovine s tovrstno prehrano, ki se na omrežju neprestano opravičujejo, da morajo prodajalci nositi maske zaradi zakona, čeprav seveda ni nobene potrebe.
New age gospe
Ljubiteljice novodobne duhovnosti ščiti kvantna fizika. Virus namreč vibrira na čisto drugi frekvenci kot one, na frekvenci zla, medtem ko je zanje rezervirana čista dobrota.
Ravno včeraj sem strmel v fotografijo, na kateri je ducat dam tiščalo obraze skupaj in je avtorica podpisala: "Ne bojim se virusa, ker se družim le s pozitivnimi ljudmi."
Povzetek
Skratka, vsakdo je našel svoj razlog, da virus zanj ne obstaja.
Rad bi vam pokazal objavo, ob kateri boste pohvalno kimali, meni pa se še vedno zdi šokantna. V dnevih, ko smo zakorakali v ekspotencialno rast okuženih, je šel na turnejo pevski zbor z dirigentom Primožem Kerštanjem.
V eni sami sliki povzetek zdajšnjega stanja: egoistična otročjost, zanikanje resničnosti in staro slovensko programiranje – boj proti pravilom. Češ ukazali so nam, naj nosimo maske, poglejte, kako smo ukaz prinesle naokoli! Hahahaha, maske nosimo na rokah! Hahahaha!
V komentarjih se je usulo odobravanje – Bravo, bravo! Dobro ste jih! Tako se dela!
Ruska ruleta je v zadnjih mesecih postala naš nacionalni šport. Če niti ena pevka ni okužena, gre le za nesramno egostično in narcistično onaniranje za nekaj všečkov, ki kaže čustveno in razumsko nezrelost in neodgovornost teh ljudi. Sramotno.
Če pa je virus med njimi – in prej ali slej bo! –, potem ima gotovo vsaj katera od pevk starše ali sorodnike in nekdo bo umrl. V tem primeru na tej fotografiji gledamo obraze morilk.
Torej ...
Na poti v katastrofo smo in če se bomo ukvarjali z lastno boleznijo ali boleznijo naših bližnjih, polnimi bolnišnicami in bolniki po hodnikih, bo to pomenilo le, da bo medtem Pahor v miru objavil nove fotografije na Instagramu, Janša še na več položajev namestil svoje pajace in odbitke, Vizjak najel nov kredit in Počivalšek krenil v novo (finančno) reševanje (lastnih) življenj.
Nehajte se pretvarjati, da ste otroci, ki jih ščiti čudežni talisman (šport, hrana, pozitivne misli, petje …). Ravno zato, ker je oblast tako silovito odpovedala, se moramo vrniti v odrasle vloge. Poskrbeti zase in za druge.
Otročjost je optimistična razlaga. Pesimistična je ta, da nočemo biti družba, marveč zgolj egoistično krdelo. V takem primeru bodo še naprej ravnali tako, kot do zdaj.
Pa srečno!
162