Medijska in politična subkultura

Tako se na internetnih straneh oglaša Delo, časopis, ki v zadnjem času beleži neslavne rekorde v zlorabah novinarskega kodeksa, kot je zapisan v znameniti münchenski deklaraciji. "Najbolj verodostojna in poglobljena zgodba iz Slovenije" je v zadnjem času gotovo atentat na dobro ime kardinala in nekdanjega ljubljanskega metropolita Franceta Rodeta. Pisanje Dejana Karbe je namreč merilo v srčiko njegove identitete. Na prvi pogled se nam sicer zdi zamalo, zakaj bi se nekdo otepal očetovstva, če pa je prav posredovanje življenja najlepša stvar na svetu. Otroci sodijo v naraven red evolucije: skrb za potomstvo je prva naloga vseh živih bitij, ne samo človeka.

Katoliško duhovništvo, utemeljeno na celibatu, je stopilo korak naprej od primarne potrebe človeškega bitja in se očetovstvu kot fenomenu, ki sledi iz spolnega stika, odreklo. Zato je potrebna ogromna žrtev, utemeljena na dobesednem zanikanju samega sebe. Celibat je v tem smislu najvišja oblika duhovnosti, poznamo jo ne samo v krščanstvu, temveč tudi pri islamskih mistikih, pri budistih in drugod. To so ljudje, ki ne živijo več za sebe, temveč za presežno stvarnost Boga, ki jo na ta način najbolje izpričujejo.

Prav s tega stališča je bil udarec po kardinalu, najvišji cerkveni službi za papežem, tako nizkoten in tako brutalen. Meril je zanikanje celokupnih naporov, ki jih je cerkveni odličnik vse življenje vlagal v čistost telesa in katerih bledi odsev smo lahko zaznali v zgodbi o Črtomiru in Bogomili. Z njo je na začetku "afere" v prispodobi sporočil, kako sta se s Tanjo Bredo S. razšla. Glede na to smemo sklepati, da ločitev od platonične ljubezni konec davnega leta 1969 ni minevala čisto nič drugače, kot jo je v Krstu pri Savici popisal France Prešern. Odviti se je morala v obnebju velike in neme bolečine.

Ljudje na Delu in Dejan Karba so vedeli, kakšen nov občutek duševnega trpljenja s tem povzročajo, a se niso ustavili. Tu se sprašujemo, zakaj, predvsem pa komu ali čemu je vse skupaj služilo.

Ker predstavlja Cerkev moralno avtoriteto, najvišji (še živeči) predstavnik slovenskega rodu v njej pa to uteleša na najvišji stopnji, je bil namen devalvacija ugleda in moralne moči Cerkve v narodu. Delo je napravilo iz sebe (spletni) portal za diskvalifikacijo, kot se rad izraža eden od njegovih glasnih petelinov, Janez Markeš, na tej osnovi pa poskušalo radikalno umazati dr. Franceta Rodeta, upajoč na "blagohotne" posledice v javnosti. Globlji vzvod tega je bilo politično naročilo. Časopis je izpolnjeval nalogo, naloženo iz ozadja, namreč da je treba v času, ko intenzivno padajo maske pri predstavnikih tranzicijske levice, umazati tudi moralno silo diskontinuitetne smeri in ponuditi sklep: vsi so enaki. Vemo namreč, da je Kučanova hčerka vpletena v Jankovićev škandal, nadalje, da se Tone Rop domnevno udeležuje seans v masažnem salonu Urške Čepin, naprej, da je Milan M. Cvikl v svoji nalogi plagiator, tudi da je Janez Stanovnik uzurpiral vilo v Murglah, to zdaj mastno prodaja, naprej, da ima nekdanja partijska elita po stanovanjih vrhunske umetniške slike, katerih lastniki so bili po vojni pobiti ali nasilno razlaščeni, tudi da predsednik Türk slabo pojasnjuje, kaj imata z Vasilko Sancin itd., itd. Učinkovito oblatenje najvišjega cerkvenega predstavnika bi delovalo kot močna protiutež gornjim škandalom in tranzicijski levici pomagalo iz patpoložaja, v katerega je zdrsnila.

Delo in Dejan Karba česa podobnega nista storila prvič. Novinar Dela je namreč procesiran zaradi enako konstruirane laži iz novembra 2009, povzamemo pa jo lahko v poved: denar od brezplačnikov ni končal pri Janezu Janši, temveč v stranki SDS. Sodišče je – kot bo to v primeru Stelzer – dokazalo, da je Karba trdil neresnično stvar, in to namenoma. Spet je princ Delove laži to počel iz istega razloga, zaradi katerega mu je bilo naročeno, naj oblati Franceta Rodeta. Nomenklatura, ki Slovenijo še vedno upravlja iz ozadja (čeprav v zadnjem času manj intenzivno) je ob škandalih, v katere so se začele pogrezati tranzicijske stranke prvo leto Pahorjeve vlade, nujno želela stranko SDS namočiti v odmevno afero z namenom zrelativiziranja lastne krivde in tako sporočiti javnosti staro geslo: vsi so pač isti.

Pogrom, v katerem je tedaj sodeloval Karba, je bil simptomatičen. Meril je tako na stranko SDS, na vodjo tedanje opozicije in na tisto nekaj neodvisnega tiska, ki ga je poleti davnega 2008 javnost imela pravico spoznati v zgolj dveh, treh številkah, kajti potem je ugasnil. Spet je bilo treba oblatiti "brezplačnike", zato da se zakrije kozavo lice glavnih slovenskih medijev, v katerih so se obračunavanja tudi dogajala (Delo, Dnevnik, Večer, Mladina). In spet je bil Delov petelin Janez Markeš pri kričanju o brezplačnikih med najbolj glasnimi, pa še vikal in krikal je prestižno dolgo dobo časa. Vzrok je spet na dlani: Markeš nima lastne novinarske identitete, temveč jo prilagaja trenutnim kariernim potrebam. Na pokojnem časopisu Slovenec je bil med likvidatorji in cenzorji demokratičnega razmišljanja (npr. Ivo Žajdela). Potem je pod Danilom Slivnikom prišel v Mag in – ker je bilo to konjunkturno – udrihal po medijih kontinuitete in kontinuiteti sami. Ko so mu na Delu ponudili dobro plačano službo, je ploščo – ob velikem zgražanju javnosti – obrnil in se začel izražati v diametralnem nasprotju s svojim pisanjem v prejšnjem času. Vmes pa so ga bila polna usta Janeza Janše, SDS, redkih demokratičnih medijev v Sloveniji, Patrie – in brezplačnikov. Markešev namen je bil presenetljivo podoben temu, kar smo navajali v predhodnih odstavkih: sporočal je, da so vsi namreč enaki.

Afera Dejan Karba versus resnica (in kardinal Rode) je koristna toliko, ker razkriva bolečo subkulturo večinskih medijev v državi. Še posebej ker smo se je toliko navadili, da jo imamo za normalno. Tu pa je bil udarec toliko močan, da je odprl številne zaprte veke: ali bo pometel s takšnim načinom dojemanja novinarskega poklica, bomo še videli. Številni pa že danes stiskajo pesti, da se nekaj takega končno zgodi.

Dr. Boštjan M. Turk

Delovo blatenje kardinala Rodeta je bilo napravljeno po naročilih iz ozadja. Ob vse večjem inkriminiranju vodilnih politikov tranzicijske levice je bilo treba pozornost preusmeriti drugam in sporočiti, da naj bi bili vsi enaki. To se ni zgodilo prvič in tudi zadnjič ne.