Med demokracijo in korporatokracijo

Njihovi gospodarji z Wall Streeta so svojega kandidata že izbrali: sodeč po donacijah (Goldman Sachs 352.200 dolarjev, Morgan Stanley 184.800, Bank of America 112.500, JPMorgan Chase 107.250, Citigroup Inc 56.550) je to Mitt Romney. Zaradi sporne odločitve vrhovnega sodišča (primer Citizens United zoper Federal Election Commission), ki je lani v bistvu uzakonilo tako imenovano korporatokracijo, ko je na podlagi prvega amandmaja izenačilo status korporacij z naravnimi osebami in dereguliralo vse omejitve pri financiranju političnih kampanj, lahko korporacije zdaj na svobodnem trgu svobodno kupujejo politike. Mimogrede, zdi se, da je Obama pri bančnih baronih trenutno v nemilosti. Medtem ko republikanski kandidati med sabo očitno tekmujejo, kdo bo bolj znižal davke in tako kar najbolj ugajal gospodarjem, so na Adbusters svetovnim voditeljem že poslali zahtevo po tako imenovanem Robin Hood davku, tj. enoodstotnem davku na vse finančne transakcije. Kot kaže, bo to tudi ena od prvih eksplicitnih zahtev gibanja Occupy Wall Street. Zdaj je že jasno, da bo to gibanje v marsičem pomembno določalo teme volitev. Iz difuznih zahtev protestnikov se počasi že konkretizira odločilni politični zastavek: njihov "za" je demokracija, "proti" korporatokracija – vse drugo pa so bolj ali manj pomembne podrobnosti. Baroni z Wall Streeta ne morejo več prikriti strahu: glava Lloyda Blankfeina, grafično dodelana in zelo nazorno nataknjena na drog, je pri vsakomer brez dvoma vzbudila zelo močne občutke. Newyorška podjetja, ki se ukvarjajo z varovanjem, si zadovoljno manejo roke in računajo, da bodo svoje dohodke vsaj podvojila. Na park Zuccotti naj bi tako že prihajali ljudje, katerih naloga je, da se prepričajo, kakšna je dejansko stopnja nevarnosti. Na Univerzi Quinnipiac so opravili raziskavo, ki razkriva, da protestnike podpirata dobri dve tretjini Newyorčanov, od tega 81 odstotkov demokratov in 35 odstotkov republikancev. Čeprav protestniki svojih zahtev še niso formalizirali, jih večina "zelo dobro" ali pa vsaj "kar dobro" razume. Najbrž bi bili rezultati na nacionalni ravni malce slabši, vprašanje je le, za koliko, kajti različne raziskave kažejo, da uživa gibanje občutno več simpatij od čajankarjev. Konec koncev, če človek ni ravno nihilist, se izredno težko upre skušnjavi, da bi Occupy Wall Street v marksistični oziroma hegeljanski maniri razglasil za tisto "pravo" zgodovinsko gibanje, na katerega se je čakalo, čajankarje pa posledično za nekakšen "odpadek" zgodovine, za gibanje, ki ni razumelo njenega pravega sporočila. Ampak, kot rečeno, za kaj takega moraš verjeti, da se v Zgodovini skriva nek globlji smisel. (Kdo ve, morda pa je to začetek tiste "druge renesanse", ki jo je pred leti v Evropi videl akad. dr. Tine Hribar?) Protestnike so zdaj mnogi začeli priganjati, naj se čim prej jasno ideološko profilirajo, kajti v zadnjih dneh je gibanje podprla tudi Ameriška nacistična stranka. No, v resnici zadeve vendarle niso tako dramatične, gibanje ima dovolj prepoznaven levičarski značaj. Glede tega ni nikakršnega dvoma, to mu priznava tudi Rocky Suhayda, voditelj nacistov: "Mnogi rasisti so negotovi, nekateri so celo proti, ob teh protestih, ki potekajo po celi državi. Opozorili so me, da so številni protestniki nebelci in/ali 'komunisti'. Moj odgovor je: 'KOGA TO BRIGA?!?' Borijo se proti istemu zlu, skorumpiranim in degeneriranim kapitalističnim elitam, proti katerim smo tudi MI! […] KDO je naš sovražnik? Ali nezaposleni petindvajsetletni levičar, ki nosi transparent, ALI judovsko-kapitalistični bankirji, ki so ameriške davkoplačevalce ogoljufali za MILIJARDE dolarjev, ki so jih prejeli od države, IN še naprej zatirajo beli delavski razred?!?" Za zdaj še dokaj zadržano se je začel z gibanjem spogledovati tudi Obama. Glede na trenutno javno podporo mu kaj drugega niti ne preostane. Brez njih je prihodnje leto izgubljen. To pomeni, da ga bodo morali protestniki neusmiljeno stisniti za vrat in zahtevati resnične spremembe.