Mateja Malnar Štembal: Ženske, dajte mir!

Ne bi se mogla bolj strinjati. Zato tudi sama zagovarjam prepričanje, da se moramo o širših družbenih temah večkrat pogovarjati zelo široko. Ne vsak v svojem mehurčku. Vsakemu posebej ne more uspeti.

Če recimo vzamem primer pogovora o urbanističnem razvoju mesta. Kakšna debata se razvije, če je panel samo moški ali samo ženski, in kaj se zgodi, če je panel mešan?

Moški se običajno osredotočijo predvsem na tehnične vidike, prometne rešitve, infrastrukturo, ženske pa bolj na vprašanja z dostopnostjo, otroki, varnostjo in družbenim življenjem v mestu.

Če pa bi poskrbeli za mešan panel, bi dobili bolj uravnotežene in celovite rešitve. Bolje bi razumeli, kako urbanistični razvoj vpliva na vse prebivalce mesta.

Seveda ob tem ne gre pozabiti, da je treba vključiti širšo raznolikost, tudi glede starosti, poklicev in drugih dejavnikov.

Zato še vedno ne razumem, zakaj v javnem prostoru, medijih, na javnih dogodkih še vedno en ženski glas preglasijo trije ali štirje moški.

Bom kar drzna: zato ker se nam ne da. Ker se prevečkrat počne tako, kot se je delalo.

Foto: Shutterstock

Če voditelj večerne pogovorne oddaje nujno potrebuje sogovornika in ima v svoji beležki telefonsko številko strokovnjaka, ki se mu vedno odzove in pride v studio, zakaj bi izgubljal čas in iskal strokovnjakinjo? Pa tudi če lahko na primer na mreži Ona ve najde že skoraj 500 strokovnjakinj, ki so na voljo za zelo različne teme.

Statistika kaže, da je žal še vedno tako, pa vendar je lahko tudi drugače.

Ali ni zanimivo in edino pravilno, da se sliši morda tudi drugačen pogled? Še posebej na javnih dogodkih, ki imajo vendarle dolgoročnejšo nit priprave. Kot recimo zgoraj omenjeni urbanistični razvoj.

"Ma daj že mir s temi ženskami!"

Na določenih področjih nikoli ne bomo 50 : 50, ker imamo drugače "ožičene" možgane, na katere poleg hormonov, genov in živčnih povezav vpliva tudi okolje. A zakaj bi kar pristajali na to, da je zdaj pa vendarle preveč poudarjanja ženskega spola, da s tem ravnamo ravno nasprotno in diskriminiramo moški spol …

Oprostite – za polovico prebivalstva gre. Polovico mnenj zavestno preslišimo. Jih ne vključimo in s tem tudi iz vzgiba lagodnosti poiščemo lažjo pot.

In ta polovica naj pristaja na to, da tako pač je, in če si želi izboriti svoj glas, je preveč glasna, preveč ambiciozna, histerična?

Vključevanje žensk v več vidikov družbe in enakost spolov po moji oceni ne pomenita izgube moči za moške, temveč prinašata pravičnejšo in bolj uravnoteženo družbo, kjer imamo vsi enake možnosti in pravice.

Kot je rekel omenjeni gospod iz mojega uvodnega stavka: moškim je treba predstaviti dejstva, ob katerih pridobimo vsi. In teh je kar nekaj.

• Več raziskav družbe McKinsey & Company kaže, da so podjetja z večjim deležem žensk v vodstvu pogosto donosnejša.
• Mnogo raziskav kaže, da so voditeljice pogosto manj vpletene v korupcijo ter zagovarjajo preglednost in etično ravnanje.
• Ženske v vodstvu in politiki se pogosto zavzemajo za politike, ki pripomorejo k zmanjšanju socialnih razlik, krepijo družbeno varnost in spodbujajo enakost priložnosti. Vključujejo tudi izboljšave na področju izobraževanja in zdravstva. Boljša izobrazba in oskrba sta ključna za razvoj družbe.
• Države, ki so imele v času covid-19 voditeljice, so bile uspešnejše pri obvladovanju javne zdravstvene krize, z manj primeri smrti.
• Ženske v večji meri podpirajo okoljsko trajnostne ukrepe in skrb za okolje. Njihova udeležba v odločevalskih organih pripomore k bolj odgovornemu ravnanju s planetom. Po poročilu Evropske komisije iz leta 2019 ženske v EU na primer predstavljamo manjšino v odločevalskih vlogah na področju okolja in podnebnih sprememb. V letu, ko je bil sprejet Pariški sporazum (2015), je bilo samo 35 odstotkov nacionalnih delegatov žensk.
• Ženske smo pogosto uspešnejše kot mirovne posrednice. Dokazano je tudi, da so države bolj nagnjene k doseganju trajnega miru po konfliktu, če k pogajalski mizi povabijo ženske. Analiza neprofitne organizacije Inclusive Security v ZDA o 182 podpisanih mirovnih sporazumih med letoma 1989 in 2011 je na primer ugotovila, da ima sporazum 35 odstotkov večjo verjetnost, da bo trajal vsaj 15 let, če so med pogajalce, posrednike in podpisnike vključene ženske.

Foto: Shutterstock

Ženske in mir

Seveda imamo tudi v zgodovini primere žensk, ki so vodile bojne pohode ter take in drugačne spopade, zato ne moremo reči, da bojna naravnanost pritiče samo moškim.

Oeindrila Dube, profesorica za študije o globalnih konfliktih na Univerzi v Chicagu, in S. P. Harish na Univerzi v New Yorku sta preučila štiri stoletja vladanja evropskih kraljev in kraljic, vladavine 193 monarhov v 18 evropskih političnih enotah med letoma 1480 in 1913. Čeprav je bilo le 18 odstotkov monarhov ženskega spola, sta ugotovila, da so politične enote, ki so jih vodile kraljice, za 27 odstotkov bolj verjetno sodelovale v meddržavnih konfliktih v primerjavi s kralji. Neporočene kraljice so bile bolj nagnjene k vojnam, če so jih napadli.

Bi bilo na svetu več miru, če bi v (mirovna) pogajanja vključili več žensk?

V Severni Irski, Somaliji in Južni Afriki so voditeljice ali pogajalke v mirovnih procesih pridobile ugled zaradi spodbujanja dialoga in vključevanja vseh strani. Leta 2003 je liberijska mirovna aktivistka Leymah Gbowee vodila koalicijo tisočih muslimanskih in krščanskih žensk v protestih, molitvah in postu, ki so pomagali končati brutalno 14-letno državljansko vojno v državi. Gboweejeva, ki so jo poimenovali bojevnica za mir, je bila ena od prejemnic Nobelove nagrade za mir leta 2011.

Število žensk, vključenih v mirovne pogovore, pa je na žalost še vedno minimalno. Najnovejše poročilo Združenih narodov navaja, da je bil izmed 18 mirovnih sporazumov, sklenjenih leta 2022, le eden podpisan z vključeno predstavnico ženske skupine ali organizacije. Ženske so predstavljale le 16 odstotkov pogajalcev ali delegatov v mirovnih procesih, ki so jih vodili ali sovodili Združeni narodi. Leta 2021 jih je bilo 19 odstotkov, leta 2020 pa 23 odstotkov.

Ne pozabimo pa, da je število žensk in deklet, ki živijo na konfliktnih območjih, leta 2022 doseglo 614 milijonov, kar je 50 odstotkov več kot leta 2017.

Skrb vzbujajočim številkam ni videti konca.

Splošno znano reklo je, da je zgodovina najboljša učiteljica. Kolikokrat v zgodovini smo že, predvsem ob nepotrebnem in nečloveškem prelivanju krvi, slišali Nikoli več? Nikoli več se ne bo ponovilo.

Zelo se nagibam k razmišljanju filozofa Georgea Friedricha Wilhelma Hegla, da zgodovina ni sosledje dogodkov, zaradi česar pa se iz nje lahko dejansko ves čas učimo, saj je razumevanje zgodovinskih dogodkov ključno za razvoj posameznika in družbe.

Vem, precej filozofsko.

Zato brez filozofije: ne imejmo miru eni pred drugimi, ampak iščimo mir in razumevanje eni z drugim.

Foto: Osebni arhiv