Mariborska šola informacijske družbe

Nimam se namena ukvarjati s tem, ali se je mariborski dogodek, ki ga je ovekovečil devetsekundni video dvomljive pristnosti, res zgodil. Še manj mi je do tega, da bi, če se je ta dogodek res zgodil, razpravljal o (ne)moralnosti takega početja – to prepuščam vsem drugim, ki so že sprožili razne krožke nemara povsod po državi – od gostiln do delovnih mest.

Ob vsem tem vrvežu okrog teh devetih sekund si mislim, kako nam je pravzaprav še dobro, če je kaj takega lahko bliskovito postalo eno od pomembnejših vprašanj v Sloveniji, ki je v hipu zasenčilo vse druge resne težave našega vsakdanjika. Saj, če že kruha nimajo vsi, naj imajo vsaj igre.

Odmislimo torej, kje se je to zgodilo, odmislimo, kdo so protagonisti te zgodbe – a je vso to dogajanje vendarle zelo poučno predvsem za tiste, ki morda niso vsak dan v stiku z vsemi dobrotami informacijskih tehnologij in se ne zavedajo, da je internet – podobno kot zdravila ali ogenj – izjemno koristen v pravih rokah, a lahko tudi zelo rušilen, če pride v napačne roke ali ga zlorabijo.

Kako nas torej ta zgodba opomni na naš drugačni današnji svet? Predpostavimo, da je posnetek pristen … Kamorkoli gremo, karkoli naredimo (ali ne naredimo), pustimo za seboj sledi. Očitno se nekateri ne zavedajo dovolj, da so digitalne sledi veliko težje izbrisljive kot prstni odtisi ali kaj drugega iz tradicionalnega analognega sveta. Zato že od nekdaj velja pravilo, da se nikoli ne zapiše nič, kar bi pozneje lahko obžalovali (lažje rečeno kot storjeno) – tudi na papir, kaj šele v omrežje vseh (računalniških) omrežij.

V današnjem digitalnem svetu je previdnost še toliko pomembnejša. Elektronska pošta najde še najbolj oddaljene kotičke sveta v trenutku, prav tako kakšna objava na družbenem omrežju. Vedno več ljudi je, ki so neprekinjeno povezani v internet, kar hitrost razširjanja informacij samo še okrepi.

Toda to je šele začetek zgodbe, kajti največkrat se niti ne zavedamo, kje vse se vidijo naše sledi. Ali ste kdaj pomislili, na koliko varnostnih kamerah ostane zabeležen že popolnoma nedolžen sprehod po kakšnem središču mesta? Kolikokrat greste mimo kakšne kamere, ko se peljete po avtocestah? Da ne bo pomote, prav je, da kamere so, pomagajo pri marsičem – a stranski učinek je, da nas skoraj v vsakem trenutku lahko nekdo vidi (zlasti, če kdo niti toliko ne zaščiti svojega nadzornega sistema, kar omogoči, da te posnetke vidi še marsikdo drug). Udobje in nove možnosti smo plačali z zasebnostjo Res je, internet nam je prinesel veliko dobrega, a je z njim in zaradi njega, enako kot z zdravili ali ognjem, treba znati pravilno in smotrno ravnati. Internet nam je prinesel udobje in nove možnosti, razbremenil nas je (deloma) časovne in prostorske odvisnosti, a nas je ob tem oropal zasebnosti.

Čeprav do neke mere velja, da tisti, ki nima česa skrivati, nima kaj skrbeti, bi še vedno morali imeti pravico, da naša življenja niso predmet javnih razprav – predvsem tisti, ki nis(m)o izpostavljene javne osebnosti. Predpostavimo, da posnetek ni pristen V današnji digitalni družbi je vsak že s pametnim mobilnim telefonom lahko poročevalec – ali tudi zasledovalec ali celo zalezovalec. Ko se kaj zgodi, je informacija v hipu že na kakšnem družbenem omrežju, forumu ali kje drugje v internetu. Marsikaj tako lahko prej izvemo na družbenem omrežju kot v tradicionalnem mediju, a zdaj, ko je internet omogočil vsakomur, da je lahko kadarkoli založnik in poročevalec, se v obilici informacij vedno pogosteje poraja dvom, komu verjeti in komu ne.

Še večja nevarnost kot od netočnih interpretacij grozi od namerno prirejenih interpretacij. Dandanes že vsak osnovnošolec, ki mu je do tega, lahko celo z brezplačnimi programčki naredi fotomontažo spodobne kakovosti, kaj šele lahko naredi nekdo z močno motivacijo in profesionalnimi grafičnimi orodji? Tudi obdelava videa ni več nekaj, kar ne bi bilo dostopno vsakomur, ki bi se s tem želel ukvarjati. Vklopiti zdravo pamet Vse to omogoča tistim s slabimi nameni, da svoje konstrukte še hitreje spravijo na trg. Veliki naslovi se dobro vidijo, demantijev in popravkov pa se ne izpostavlja, temveč se jih z drobnim (ali kvečjemu običajnim) tiskom porine nekam v stranski kot, toliko, da je zadoščeno pravnim zahtevam. Nekdo, ki je tarča kakšne diskreditacije, si zaradi interneta od takega napada žal veliko težje opomore kot nekoč.

Če smo se pred nekaj desetletji borili za informacijo, danes nimamo več teh težav, informacije so zelo preprosto dostopne – toda bolj kot kadarkoli do zdaj pa moramo vklopiti zdravo pamet in sproti trezno presojati, kaj verjeti in čemu ne. Pa ne samo to: zdaj, ko je informacij tako veliko, bi se morali tudi malo bolj posvečati temu, da čim prej izločimo tiste, ki nam nič ne pomenijo, in se potem z njimi sploh ne ukvarjamo. Dan ima še vedno samo 24 ur in vsaka minuta življenja je dragocena. Preveč dragocena, da bi jo zapravljali za prazen nič.