Mare nostrum ... Slovenicum?

Dolga stoletja središče sveta in povezovalna cesta vseh primarnih civilizacij naše zgodovine oziroma življenjska žila angleškega imperija in pozneje, med hladno vojno, glavno strateško vozlišče Združenih držav Amerike. Mare nostrum, kot so ga imenovali stari Rimljani, je skozi tisočletja predstavljal regijo, ki je na mednarodnem odru nekaj unikatnega. Njegova posebnost je v tem, da je hkrati povezovalno in ločevalno morje med severnim in južnim delom, torej med današnjo Evropo in islamskim svetom ter med tremi različnimi celinami (Evropo, Azijo, Afriko). Evrosredozemski bazen je stičišče, v katerem je večina odprtih vprašanj oziroma problematik sodobne mednarodne politike, in izredno težko je vladati po svetu ter se ukvarjati z reševanjem preostalih težav, če se mediteranske regije ne nadzoruje uspešno. Pred leti se je predsednik ZDA Obama odločil in zapisal v uradno zunanje politično strategijo administracije, da Evropa ni več prioriteta za ZDA. Pozneje, po usmrtitvi Osame bin Ladne, je sprejel odločitev, da je Sredozemlje delno izgubilo svojo strateško pomembnost, in osredotočil skoraj vse sile na Kitajsko. Odločitev se je izkazala za napačno. Ustvaril se je prazen prostor, v katerem je prišla do izraza delna anarhija, ki nas je pripeljala do nenadzorovanih revolucij v severni Afriki, do neokolonialističnega tekmovanja med evropskimi silami pri delitvi Libije in številnih bilateralnih zapletov med EU-državami in arabskim svetom. ZDA so se začele zavedati napake šele, ko so po desetletnem nadzoru izgubile Egipt. Takrat so se delno vrnile na regijsko šahovnico. Obama je na lastni koži izkusil temeljno pravilo mednarodne politike: nikoli pustiti, da se oblikuje vakuum, prazen prostor! Vakuum ima lahko le dve posledici: anarhijo ali da druga velesila prevzame prostor. Seveda nobena od možnosti ni dobra za stabilnost in zagotovo škodi učinkovitosti največje sile na svetu. Evropa je jasno pokazala, da sama z lastno vizijo in prisotnostjo ni sposobna napolniti kateregakoli praznega prostora na Zemlji, kar pomeni, da bo še dolga desetletja zunanja politika Evrope temeljila na številnih bilateralnih zunanjih politikah, ki bodo včasih sinergijskega značaja z "višjimi cilji" Bruslja, velikokrat pa nasprotujoče si. Osebno sem zelo ponosen, da sem lahko pred kratkim pomagal pri izdaji dveh strokovnih člankov pri eni od najuglednejši založb na svetu, ki govorita o pomembnosti sredozemskega prostora v geopolitiki in o nujnosti aktivne mednarodne prisotnosti, ki bo še naprej upoštevala omenjen prostor kot enega od najpomembnejših odrov mednarodne politike. Avtor bolj geopolitično osredotočenega članka je Igor Kovač, medtem ko je skušal Dejan Hribar v svojem delu predstaviti zgodovinsko, ponavljajočo se, socialno pomembnost bazena, v katerem je danes prisotna tudi slovenska država. Menim, da je sporočilo, ki sta ga mlada raziskovalca poslala v akademsko-političen svet, vredno največje pozornosti. Po letih, v katerih so velesile skoraj pozabile na evrosredozemsko regijo, ker so mislile, da se težišče sveta premika na Daljni vzhod, sta med prvimi, ki analizirata napake takšnega dejanja in ponujata vizijo za prihodnost. Glede na dejstvo, da sta Slovenca, pa seveda istočasno naši zunanji politiki ponujata prve temelje, na katerih se lahko oblikuje nova, uradna zunanjepolitična strategija RS, ki je že precej zastarela glede na to, da je iz leta 1998 in da vsebuje cilje, ki so bili že zdavnaj doseženi. Naša država je močno vezana na mednarodni sistem. Manjša ko je država, večja je pomembnost zunanjega sistema za preživetje in večja je pomembnost aktivne zunanje politike. Slovenija bo zaradi geografskih razlogov, če ne zaradi drugega, vedno vezana na osrednjo Evropo in balkansko regijo. Tukaj bije srce, ki nam omogoča preživetje, vendar potrebujemo še širšo strategijo, v kateri lahko vplivamo na svojo usodo in sredozemski prostor, v katerem lahko nastopamo brez bremena kolonialistične preteklosti. Brez bremena imperialističnih želja, kot majhna, uspešna, nevtralna državica, vredna zaupanja v določenih misijah ali nalogah, nam lahko zagotovi nove izzive in priložnosti. Evrosredozemski prostor bo še dolga desetletja krojil usodo narodov, ki živijo tukaj. Slovenija je pomorska država in vredno je podpirati kakršnokoli pobudo, ki nam bo zagotovila večjo vlogi in vpliv v regiji. V povezavi s pravimi partnerji lahko veliko dosežemo za svojo državo in pripomoremo vsaj kanček k večji stabilnosti oziroma gospodarskemu približevanju severne in južne obale. Po sedemnajstih letih obstoja barcelonski proces, ki je bil ustanovljen za doseganje večje socialne in gospodarske povezanosti sredozemskih narodov, ni dosegel enega samega cilja. Čas je, da se zadeve spremenijo.