Manire prvorazrednežev

Nedavni izpad Jankovićevega tasta in ljubljanskega mestnega svetnika Pozitivne Slovenije Marjana Jerneja Viranta, ta je ob poskusu rubeža v hiši svojega vnuka Jureta Jankovića grozil navzočim novinarjem, češ da bo šel po pištolo in "naredil red", če se ne umaknejo (mimogrede, bili so se na javni površini), je dober prikaz manir naše "prvorazredne" kaste. Ni šlo namreč za ravnanje v afektu, za "trenutek šibkosti", ki bi bil posledica slabe volje ob vnukovih težavah. Iz njegovih izjav za medije, izrečenih naslednji dan, je bilo jasno, da se mu zdi takšen način komuniciranja nekaj povsem normalnega. Še več, svoje početje je "nadgradil" s šovinistično opazko o "bosanskem videzu" novinarja Financ Novice Mihajlovića, zaradi česar naj bi se počutil ogroženega.

Ta izjava je povsem primerljiva z razvpitim zapisom Tomaža Majerja na spletni strani Slovenske demokratske stranke o "trenirkarjih", ki naj bi omogočili uspeh Jankovićeve stranke na zadnjih državnozborskih volitvah. Oboje namreč temelji na širjenju predsodkov o ljudeh s koreninami v deželah nekdanje Jugoslavije. V enem primeru gre za stereotipne predstave o njihovi neukosti (tisti, ki nosijo trenirke, potrebujejo plonkliste, da vedo, za koga glasovati), v drugem pa za tozadevne predstave o njihovi agresivnosti (tisti, ki so videti kot "Bosanci", so nevarni, zato se jih je treba bati). Vendar so tokrat razni borci za strpnost, ki so ob trenirkarskem zapisu zagnali silovit vik in krik, večinoma ostali tiho – z nekaj častnimi izjemami, kot je Matjaž Hanžek. Ali pa so se sprenevedali, kot je to storila informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je lani celo vložila kazensko ovadbo zaradi domnevnega sovražnega govora, zdaj pa se izgovarja, kako da to nekaj povsem drugega, ker je bilo namenjeno konkretnemu posamezniku. (Kot da je kakšna bistvena razlika, če z etnično ali kako drugače pogojenimi predsodki obkladamo posameznika ali skupino.) Kaj vse so si nekateri pripravljeni izmisliti, samo da bi minimalizirali neprimernost dejanj "svojih".

Očitno pripadniki privilegirane (kvazi)elite menijo, da si lahko privoščijo tako rekoč vse. Vedejo se kot nekakšna "rdeča aristokracija", za katero veljajo drugačna pravila kot za preostale "drugorazredne" državljane. Ne samo, da si prilagajajo zakone po svoji meri – ob asistenci državnih institucij –, ampak celo grozijo tistim, ki so se jim pripravljeni postaviti po robu. Pri tem gre na nek način za pristno negovanje "revolucionarnih tradicij". Vedenje omenjenega starejšega možakarja je namreč močno spominjalo na tiste "revolucionarje", ki so leta 1945 prikorakali iz gozdov, se vselili v vile in stanovanja pregnanih buržujev ter se skozi vsa ta desetletja vedli, kakor da imajo deželo v svoji lasti. No, saj so jo pravzaprav imeli.

In zdaj bi se to počasi lahko končalo. Vlade po svoji meri jim ni uspelo sestaviti, zdaj se pa še njihovemu zaščitniku na čelu države obeta volilni poraz. Zato bodo prav ti privilegiranci storili vse, kar je v njihovi moči, da to preprečijo.