Lovec na ministrske položaje

Vse se obrača, da se na koncu obrne? Neverjetno! Karl Erjavec je še konec novembra tik pred volilno nedeljo v intervjuju za naš portal "stokal", da si nihče v vladi ne želi DeSUS-a. Zdaj je očitno vse zelo, zelo drugače! Vsi so ga pričakovali in potrebovali, ampak dobil ga bo Janez in ne Zoran, kot je sprva kazalo. Človek zares nikoli ne more vedeti, kdaj bo pomemben, kdaj pa bo ostal le malo manj pomemben spremljevalec političnega dogajanja. Karl, ki običajno neznansko uživa v središču pozornosti, je po volilni decembrski nedelji živel malce odrinjeno v senci Gregorja Viranta in njegovih. Skoraj samoumevno je bilo, da je Gregor s kolegi iz svoje liste poleg SD-ja razumljivo tisti najpomembnejši "igralec", ki si ga Zoran Janković kot relativni zmagovalec volitev najbolj in najprej želi v svoji koalicijski ekipi. Rezultat hotenja in želje je kristalno jasen: Gregor je dal Zoranu košarico, čeprav je bil roko na srce Zoki na koncu pripravljen sprejeti prav vse pogoje, ki si jih je z vsemi "žavbami" namazan Gregor lahko še izmislil, pa seveda ni bilo dovolj. Jasno! Gregor je bil že prej prepričan, vsaj zdaj se to zelo lepo kaže, da je Janez kljub vsem izrečenim težkim in včasih zelo bolečim besedam v predvolilni tekmi preprosto boljša in zato lažja izbira kot Zoran. In tudi Karl Erjavec nima težav z Janezom Janšo …

Zato je prvak DeSUS-a moral le še "formalno" počakati na Jankovićevo – na neuspeh že vnaprej obsojeno misijo "impossible", da si zares ne želi z njim v vladno "španovijo" je bilo številnim že prej jasno in potem le še prepričati izvršni odbor DeSUS-a. Z veliko odliko je to izpeljal samovšečni Karl! To je že treba priznati. Po velikem pompu, celo grožnjah, z izstopi iz stranke, če se bo DeSUS priključil Janševi koaliciji, se je na koncu rodilo zelo, zelo "kilavo" dete. Stranka ni razpadla, pa tudi Karl je še vedno njen predsednik. Izvršni odbor je namreč v četrtek skoraj soglasno "požegnal" začetek pogajanj za vstop v Janševo koalicijo.

Verjamem, da je bil Karl zelo zadovoljen. Čeprav vsaj za zdaj to še malce nespretno skriva. Kot je tudi ves čas tokratnega političnega preigravanja bolj ali manj uspešno skrival svoje nepotešene ministrske ambicije. "Sam bi najraje ostal poslanec, vendar se zavedam težke politične situacije in tega, da bi vlada težko delovala brez predsednikov strank!" A "bejž", no! Pa ja ne, Karl. Zdaj ko naj bi postal celo zunanji minister se pa res ne moreš žrtvovati in zadovoljiti le z mestom enega med devetdesetimi poslanskimi kolegi. Kaj pa kvalifikacije oziroma reference? Pa saj je v Afganistanu kot obrambni minister veselo tekal z našimi fanti in dekleti.

Svojo "pravo" politično pot je začel še kot državni sekretar na pravosodnem ministrstvu v času ene od Drnovškovih vlad, da bi potem v prvi Janševi vladi prevzel kar obrambni resor, in rodila se je afera vseh afer – Patria. V Pahorjevi vladi je bil do svojega "odrešilnega" konca v državnem zboru, ker ni mogel več gledati trpljenja svojega "šefa" Boruta, okoljski minister, odnesle pa so ga smeti. Zdaj bo končno kar zunanji minister … Če se seveda s kadrovsko aritmetiko zadnji hip ne bi morda kaj zapletlo. Tudi v največji bodoči koalicijski stranki SDS so nekateri skeptični, da bi Karl lahko uspešno opravljal svojo zunanjepolitično poslanstvo. Menda tudi v "skupini" nekdanjih diplomatov – med njimi so tudi nekateri zunanji ministri – pripravljajo protestno pismo najverjetnejšemu mandatarju Janezu Janši, če bo Karl zares prevzel zunanje zadeve. Ampak zakaj? Karl se pa ja le žrtvuje za dobrobit Slovenije, nas vseh torej.