Kučanova zadnjica

Ponarodelo prepričanje, da politike ne smemo jemati preveč resno, je nepotrebno in škodljivo. Seveda jo je treba jemati resno, saj lahko usodno vpliva na kakovost našega življenja. In ravno zato, ker je politika tako presneto resna in pomembna, je ne smemo jemati pretirano čustveno. Do neke mere je razumljivo in ni pretirano škodljivo, če politiko čustveno dojema tisti del prebivalstva, ki na odločanje nima kakšnega posebej velikega vpliva, še posebej ne takega, ki bi recimo presegal redna romanja na volišča.

Bolj zanimivo in problematično pa je, ko politiko pretirano čustveno jemljejo profesionalci, torej ljudje, ki od politike živijo in ki naj bi jo poznali do obisti. Vedno, ko sem ob taki ali drugačni priložnosti povabljen na kakšne litanije v državni zbor, s kančkom nejevere opazujem, kako se lahko zaradi izrečenih besed neizmerno razburi recimo poslanka Majda Potrata. Tudi ob mojih se je že in zdaj, ko sva menda skoraj soseda in se na ulici po sili razmer srečava vsakih nekaj dni, pa ob tem vedno pogleda proč, že skoraj verjamem, da mi je ob kakšni priložnosti tudi kaj zamerila. Podobno huda je bila skoraj vedno tudi Breda Pečan. Cveta Zalokar Oražem pa se je ob neki razpravi leta 2009 tako razburila, da sem se že skoraj malce prestrašil … Na socialnih omrežjih nekateri politiki "zoprneže", katerih mnenja jim niso všeč, kar blokirajo. Recimo Gregor Golobič. Ah, saj nekako jih razumem, še se spomnim, kako srčno in navijaško sem nekoč dojemal nogomet. Ampak s pomembno razliko, jaz sem bil takrat petnajstletni mulec, to pa so profesionalci, ki s svojimi odločitvami vplivajo na življenju v tej državi!

V psihozi slovenske politike, v kateri je brezkompromisna demonizacija nasprotnika eno ključnih orodij političnega bojevanja, se mi je zato zdelo prav simpatično – ne pa še simptomatično –, da sem lahko v spletni izdaji osrednjega političnega tednika zasledil novico o tem, da Milan Kučan na hrvaški obali razkazuje zadnjico. Popolnoma zares! Naslov prispevka je bil sicer malce senzacionalističen, saj nekdanji predsednik seveda ni bil na kakem odru, na katerem bi "firbcem" razkazoval zadnjico, ampak je bil le malce manj previden pri preoblačenju kopalk. In seveda je novica tudi malce banalna.

Toda kljub temu gre za popolnoma simpatičen prikaz, kako je mogoče celo največje idejne in politične oponente prikazati kot ljudi, ki so lahko malce nerodni. In to celo v malce humorni luči. Življenje bo v tej deželi veliko lažje, ko na svet in soljudi ne bomo gledal do konca obremenjeno. Ko bomo v nasprotniku videli pač nasprotnika in ne smrtnega sovražnika, če ne že kar utelešenje najhujšega zla. Ko ne bomo sovražili njega in vse, kar je na kakršenkoli način povezano z njim. In ko ne bomo čutili, da je to osebo vsak dan znova treba medijsko umoriti. Ko ne bomo raje jedli travo, kot da bi nam vladala desna sredina.

Takrat bomo vedeli, da postajamo normalna država. Pa četudi bo kdo organiziral natečaj za paparace za najlepšo politično zadnjico. Politike pač ne smemo jemati preveč čustveno.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.