Krone korupcije

Na tej poti se je v zadnjih letih zgodila drobna sprememba, za katero ne vem, ali ste jo opazili: peljete se po avtocesti, vonj parfuma zmaguje nad naftalinom, ko zagledate svojo rojstno vas, cerkvica vas vabi, zavijete na odcep – in se zavrtite. Napravite pol kroga, spet se osredotočite na zvonik, napredujete proti njemu kot proti svetilniku in nenadoma se znova vrtite. Pa še enkrat, mogoče celo dvakrat. Če se skozi tisto vas le peljete, pa še tretjič.

Dežela polke in valčka

Slovenijo imenujejo dežela polke in valčka, zato je prav, da zdaj med vožnjo zares plešete.

Zgodilo se je namreč tole:

Je to Los Angeles? Ne, domači Los Šmarje - Sap. Ob zgornjem posnetku sem se začel spominjati svojih nedavnih voženj na Gorenjskem in ugotovil, da ne morete kar zapeljati z avtoceste ali nanjo, najprej se morate zavrteti v krožišču, ki vas takoj pelje k naslednjemu. Nadaljujete pot in tik pred vasjo vas čaka novo krožišče, ponavadi sredi vasi še eno, ko se od vasi poslavljate, pa še tretje.

Očitno krožni promet ljubimo. O simbolnem pomenu krožišč sem že pisal – idealni so za mentaliteto strahu pred spremembami, saj gre za ceste, po katerih se lahko neprestano vozite, ne da bi kamorkoli prišli. Saj veste, mi smo kultura dela, ne učinka.

Nedvomno so koristna prometna rešitev, a po več zapored in v takih količinah?

Na Škotskem, recimo, imajo lokalne ceste en sam pas in občasno izogibališča, kjer počakate nasproti vozečega. Ko se na avtocesti približate velikemu mestu, nenadoma zapeljete v krožni promet in to je vse – nobenih nadvozov, podvozov, zavozov, privozov in česa vsega še nismo izumili.

Moja stara mama je klekljala in včasih žalostno potožila, da bo plemenito načrtovanje čipk umrlo z njeno generacijo. Kako bi bila vesela, če bi vedela, da je klekljanje še vedno v polnem razcvetu, le da ga danes imenujemo prostorsko planiranje.

Skratka, z avtoceste ne morete kar zapeljati proti vasi, vrteti se morate v zapletenem vzorcu, ki pogoltne največje mogoče količine pokrajine.

Čemu?

Eni naši ljudje

Spomnim se nekega župana občine, za katero prej še nisem slišal, kako je v popoldanski lokalni TV-oddaji, na katero lahko naletite le naključno – na obiskih pri upokojencih –, razlagal, da so morali porabiti denar in da so naredili lepo krožišče. Naredil ga je en naš gradbenik in načrtoval en naš arhitekt, skulpturo na sredi pa je postavil en naš umetnik. Pritegnilo me je seveda zadnje, "en naš umetnik", in zato sem sploh prisluhnil. A zdaj, ko razmišljam, se ne morem znebiti misli, kako zelo je fraza "en naš" pomenljiva: bil je en sam, torej ne gre za kakšno skupno dobro, in bil je naš, kar je še najpomembnejše. Skratka, denar pride, "eni naši" pa ga dobijo.

Umetnost

No, kar zadeva umetnost sredi krožišč, ni vse tako lokalno. Ponekod so kip, ki so ga postavili na to prominentno mesto, naročili z druge strani sveta, iz same Kitajske.

Načrtovanje avtocest

Spomnim se, kako so načrtovali naše avtoceste: "Svoj delež k zamudam in podražitvam pa je prispevala tudi politika s tako imenovanim flomaster projektiranjem, še dodaja naš vir. To pomeni, da so na zemljevid traso po svojih željah narisali kar poslanci." (vir)

Ceste in avtoceste so zavijale torej zato, da so "eni naši" lahko prodali največ zemlje. Ker se je gradnja cest končala, so nam ostali samo izvozi in lokalne ceste. Ravno izvoz na Gorenjskem, ki je bil narejen nazadnje, ima največ krožišč – zanimivo, kajne?

Los Angeles

V spomin se mi je vtisnilo branje knjige Propad civilizacij (Jared Diamond, slovenska izdaja 2007), v kateri avtor povzema tudi vzroke, ki so pripeljali do prometa v Los Angelesu – da, gre za spletke in prevare zasebnikov.

Finančne koristi krožišč

A to so misli naključnega voznika. Dokazov nimam in ne poznam nobene raziskave, ki bi se ukvarjala s slovenskim prostorskim načrtovanjem, še posebej s krožišči. Je pa hrvaška nevladna organizacija GONG naredila analizo o ugrabljeni državi, torej lišajih, ki so se prilepili ob deblo in sesajo največ soka.

Vem, vem, Hrvatje so gensko in kulturno čisto nekaj drugega kot mi, po Trstenjaku najbolj pošten narod na svetu, a naj na kratko vseeno povzamem ugotovitve: prvo, kar morate za ugrabitev države narediti, je, seveda, namestiti svoje ljudi. Potem se lahko začnete ukvarjati s prostorskim načrtovanjem in glej, glej, ko so mediji polni afer in ogromnih zneskov, je v resnici analiza pokazala, da skupno največ denarja izgine pri na prvi pogled nepomembnih lokalnih posegih, recimo "pri krožiščih". Dobro, da smo čisto drugačni in pošteni in nam hrvaški načini zlorab niso padli na pamet.

Lokalci

Je mar mogoče, da so politiki državnega ranga, torej tisti v Ljubljani, pustili, da so se občine namnožile v stotine, da nahranijo tudi lokalne stebre, svoje kralje na Betajnovi in zato drug drugemu dajo mir, ker so vsi zadovoljni z izkupičkom.

Po drugi strani pa moje empatično srce sočustvuje z lokalci: v velikih državnih malverzacijah lahko propadete, ampak imate velike možnosti, da se vam ne bo nič zgodilo; v zapor skoraj zagotovo ne boste šli. Na domačem terenu teče težji in nevarnejši boj, vsaj če sklepamo po naslovih: Županu požgali čebelnjak, Povozil župana in zbežal itd.

V primerjavi s tem je malverziranje s Tešem in NLB pravi oddih, da o večjih dobičkih ne govorimo.

Krone korupcije

Zato vsakič, ko vidim posnetek iz zraka, na katerem se krožišče dotika krožišča, pomislim, da gledam sledi, ki so jih za seboj pustile odložene krone, krone korupcije.

Na prvi november se spomnite besedila, s katerim so nas vabili na plebiscit: "Plebiscit o neodvisnosti in samostojnosti države Slovenije je torej zavezan vsem najboljšim izročilom humanizma in civilizacije, slovenske in evropske zgodovine ter prijazni prihodnosti Slovencev in drugih prebivalcev Republike Slovenije."

Ko boste že prižigali sveče, dajte eno še za Slovenijo, kot je bila mišljena.