Korak k normalizaciji?

Za razliko od takrat, ko je zmago odnesel politični novinec, ki se je (tedaj še precej uspešno) predstavljal za povezovalnega in sredinsko usmerjenega kandidata, se tokrat obeta zmaga izkušenemu politiku, ki pa je bil še do pred kratkim tako rekoč odpisan. Borut Pahor je resnični mojster političnega preživetja. Spomnimo se, kako se ga je začelo rušiti tako rekoč od trenutka, ko je po zmagi na volitvah l. 2008 sestavil vlado. In tega ni počela (zgolj) opozicija. Nasprotno, glavno vlogo so pri tem igrali njegovi koalicijski partnerji in pa tisti, ki se jim danes ljubkovalno reče "strici iz ozadja". Na koncu jim je tudi uspelo zrušiti vlado – potem ko se ni izšlo z zamenjavo "neposlušnega" Pahorja. In zopet, tega ni storila opozicija – četudi bi to hotela, ne bi mogla –, ampak tista stranka, ki je obljubljala "novo politiko", tj. Zares. Na predčasnih volitvah je Pahor s svojimi Socialnimi demokrati doživel boleč poraz. Po volitvah pa so ga za povrh zamenjali še na mestu predsednika stranke. Vendar je to odlično izkoristil za javno lansiranje svoje kandidature za mesto predsednika države. In svojo stranko "prisilil", da mu je izrekla podporo. Tako se je v vrste političnih prvoligašev vrnil v velikem slogu, z dobrimi možnostmi, da postane četrti predsednik države v samostojni Sloveniji. Nasploh bi bilo Pahorjevo dosedanjo politično kariero mogoče oceniti za zelo uspešno, če ne bi bilo vmes njegovega predsednikovanja vladi. Pri tem se nikakor ni izkazal. Njegova vlada je funkcionirala najslabše med vsemi v poosamosvojitveni Sloveniji. Nikakor ne zgolj po njegovi zaslugi; a nedvomno nosi odgovornost za to, saj zadev ni uspel držati "pod kontrolo". Vendar bo kot morebitni predsednik države v drugačni vlogi, za katero se predpostavljajo drugačne vrline. Ta položaj namreč ne zahteva operativnih sposobnosti ali ekspertnega znanja, ampak sposobnost povezovanja za skupno dobro (kakorkoli že to zveni klišejsko), za kar so potrebne zmernost, odprtost in vsaj elementarna nepristranskost. Prepričani smo lahko, da bi to nalogo Pahor, ki se je vselej izogibal ideološkemu ekskluzivizmu in radikalizmu, opravljal mnogo bolje od aktualnega predsednika. Pahorjeva zmaga v tekmi za predsedniško mesto bi tudi prispevala k razvoju sodobne socialdemokratske levice evropskega tipa. Njegova stranka je namreč še vedno močno prežeta s "staro" mentaliteto – kljub temu da je sedanji predsednik Lukšič v zadnjem času prevzel bolj sredinsko retoriko. Da ne govorimo o trenutno največji t. i. levi stranki Pozitivni Sloveniji, ki je dejansko nekakšen politični monstrum, klientelistična združba brez jasne politične platforme, kjer (kvazi)levičarska retorika služi zgolj za legitimacijo obrambe tranzicijskih privilegijev. Ker je orientacija, ki jo zagovarja Pahor, še najbolj skladna z načeli moderne socialne demokracije, bi njegova predsedniška avtoriteta nedvomno lahko okrepila tovrstne tendence v slovenski politiki.