Komu je namenjena ta država?

Državo ljudje ustanovijo po lastni volji in tudi mi smo jo. Torej gre za človeški izdelek. Izdelki nečemu služijo in tako je država nekomu pač namenjena. S sekiro, recimo, cepimo drva in če jo uporabite za britje, ste si sami krivi. Vsak, ki presoja uspešnost Slovenije, se mora najprej vprašati, komu je namenjena in jo šele potem oceniti. Ko boste brali katerikoli intervju z Barackom Obamo bodite pozorni: nikoli ne pozabi omeniti namena. Recimo, reforme, zakoni "pri katerih smo upoštevali predvsem položaj družin iz srednjega sloja". In tako dalje. Vsaj deklarativno se torej ve: Amerika je izdelek za boljše življenje srednjega sloja. Če ste tam revež, potem itak ni za vas in boste nasrkali. Če ste bogataš, ste sami svoja država in vam je vseeno. Slovenski politiki ne omenjajo, kateri sloj upoštevajo pri simulacijah svojih zakonov. Precej sem prebrskal, preden sem naletel na posnetek iz leta 1999, na katerem skupaj stojijo vodje sindikatov in vlada in kjer končno lahko slišimo odgovor iz ust Dušana Rebolja. Vesel je bil, da so pokojninsko reformo napisali na kožo zaposlenih, "zlasti za fizične delavce". Zraven stoji nekam krčevito nasmejan Anton Rop, ki se očitno strinja. (Posnetek si poglejte od 4:19 do 4:59 minute.) Aha, zakonodaja je torej napisana za fizične delavce! Ker so zakoni okostje države, je torej Slovenija namenjena neizobraženim fizikalcem! Delavci in gospodarji Ukrajinci so leta 1941 nemške okupatorje sprejeli kot osvoboditelje, kar ni čudno po vsem, kar je z njimi počel Stalin. Razočaranje je bilo takojšnje in grenko. Upravitelj Erich Koch je novim podanikom jasno in glasno povedal: "Ukrajinski otroci ne potrebujejo šol. Kar se morajo naučiti, jim bodo povedali njihovi nemški gospodarji." In tako je šlo po hierarhiji navzdol. Ernst Erich Haerther: "Ukrajincev ne potrebujemo za zdravnike ali inženirje, potrebujemo jih za pastirje."

Časi so bili ekstremni, zato si je lahko oblast privoščila ekstremno odkritost. A načeloma velja: okupator potrebuje poceni delovno silo, manj je izobražena, manj razmišlja, bolj je pasivna, boljša je. Vsi naši prejšnji gospodarji so zastopali to stališče in zato so morali Slovenci, ki so se hoteli odtrgati povprečju in karierno uspeti, oditi v tujino.

Nakar je prišel trenutek, ko so se uresničile tisočletne sanje – dobili smo lastno državo! Razčlenimo potek razmišljanja: do zdaj smo bili fizikalci pod okupatorjem, od danes naprej pa bomo … eee … kaj? Hm, kaj pa če bi bili tisto, kar že poznamo in obvladamo? O, odlična ideja, napišimo zakonodajo, ki bo podpirala fizikalce! Naredimo državo zanje! Parlament vstane in zaploska. Navdušenje prekipeva iz zvočnikov.

Na tej točki se nihče ni vprašal: oprostite, če so nam tujci pisali zakonodajo za fizikalce, zakaj si jo sami spet? Kje je potem razlika med podložnostjo in samostojnostjo?

Je mogoče, da še vedno ravnamo tako, kot bi služili okupatorju, le da ga v resnici ni, kar se pozna v tem, da močna roka od zgoraj ne more prekiniti naših prepirov? In da so bile naše tisočletne sanje v tem, da bi jih iste sanjali še nadaljnjih tisoč let?

Kult fizičnega dela je pri nas neverjetno močan: vsi bi ga hvalili in postavljali za zgled, nihče pa ga ne bi opravljal.

In sladke posledice … Zakonodaja za tlačansko državo seveda za seboj potegne veliko posledic. Osredotočeni smo na nekvalificirano delovno silo, torej moramo konkurirati Bangladešu, Kitajski itd. Le plače še ustrezno znižamo, pa smo zmagali.

Podpirati moramo ogromne tovarne za nekvalificirane delavce – poglejmo Muro. Države, ki so namenjene srednjemu sloju, recimo Švedska, so v isti panogi podpirale oblikovalce, ustvarjalce, načrtovalce, administracijo (pripadnike srednjega sloja) in jih obdržale pri sebi, fizikalce pa najele v tujini, predvsem Aziji. Tako posluje H&M. Slovenija je oblikovalce pregnala v tujino, denar pa je vlagala v šivilje za tekočim trakom. Sem ekonomski laik, zato ne morem oceniti, kateri model se je izkazal za uspešnejšega. Opazil pa sem paradoksalno dejstvo, da je Švedska, država za srednji sloj, bolj socialna kot Slovenija, država za najnižji sloj.

Pri nas je vse narejeno za pregovorno pridne, žuljave roke, pri katerih glava služi le kot nosilec ušes, skozi katera prihajajo ukazi. Študentje, recimo: V izobrazbo osebka vložite 200 tisoč evrov davkoplačevalskega denarja le zato, da bo čim dlje delal za šankom ali pri selitvah, torej nekvalificirano. Tudi predavanja na univerzah so zastavljena na edini način, ki ga poznamo: okupatorjev monolog podljudem. Profesor stopi pred tablo in govori, učenci se napiflajo, da bi čim prej pozabili.

Preberite pa poročilo o tem, kako študirajo pravo v New Yorku: "Težko najdem kakšno podobnost. Pomembna razlika je predvsem, da študij tu zahteva veliko več truda in zavzetosti. Na vsako uro predavanj se pripravljam od dve do pet ur – če tega ne naredim, na predavanje raje ne grem, saj večine ne bi razumel. Pogosto moramo pred predavanjem obravnavano temo tudi pisno kritično obdelati na nekaj straneh. Prav tako tudi v predavalnici ne mine ura, ko ne bi moral povedati svojega mnenja ali kritizirati mnenja sošolca ali profesorja. Zaradi vsega tega je seveda popolnoma različna tudi vsebina – medtem ko sem se v Ljubljani učil besedilo zakonov, se tu spoznavam z njihovo vsebino in pomenom, s strategijami in tehnikami pravdanja, z umetnostjo oblikovanja zmagovalnih argumentov ter razmišljam o prihodnosti in smislu prava."

Srečen konec Govorice, da Slovenija ni uspešna država, so torej laž. Namenjena je nekvalicifiranemu kadru in prav je, da se vsak, ki jo noče uporabljati skladno s specifikacijo, izseli. Srednji sloj, recimo, gre lahko v Nemčijo ali Avstrijo, ki sta mu namenjeni, bogatašem pa je povsod vseeno, ker je bogastvo internacionalno.

Zatorej je tisto, kar je od daleč videti kot kult fizičnega dela in posledica našega tlačanstva, v resnici le zgledno delovanje države. Dokazi, da sistem deluje prav tako dobro, kot je deloval pod okupatorji, so že časopisni naslovi, kot je naslednji: "30 % Slovencev bi se najraje takoj izselilo iz države!" Oziroma, tole: "Pliberški župan Stefan Visotschnig je nadvse zadovoljen, saj mu po dolgih letih nazadovanja število prebivalcev, občanov in tudi volivcev znova raste. 'Naša občina je oblikovala nov prodajni program. Prodajamo 29 parcel. 25 smo jih že prodali, od teh 11 našim sosedom Slovencem.'"

Dobro, porečete, če odhajajo fizikalci, potem moja teza ne drži. Poglejmo, kaj pravijo tam, kjer urejajo selitve v Avstralijo: "Med našimi strankami je največ prosilcev starih okrog 30 let. To so profesionalci, imajo visoko izobrazbo, večinoma imajo magisterije. Večina ima že kakšnih šest let delovnih izkušenj in so ustaljeni v svojem poklicu, vendar iščejo možnosti za karierni razvoj."

Samostojna Slovenija je načrtovana kot tlačanska država brez okupatorja in njeno delovanje je malone brezhibno. Ni torej vzroka za paniko, le za selitev.

Kar velja tudi za osebe iz zgoraj omenjenega posnetka: "Anton Rop z današnjim dnem na položaj podpredsednika Evropske investicijske banke".