Ko vozim, pijem … vodo!

Še nikoli nisem vozil s kapljico alkohola v krvi in policiste, ki so me v zadnjih letih sem in tja ponoči ustavili, da bi opravili rutinsko testiranje moje alkoholiziranosti, sem običajno opozoril, naj na moji osebni izkaznici pogledajo priimek in se šele potem odločijo, ali bodo res po nepotrebnem zapravljali testni ustnik.

Nekateri so se ob pogledu na priimek res nasmehnili in opustili namero po nadaljnjem testiranju, spet drugi so vztrajali do konca in odšli z rezultatom nula, nula ter malce povešenim nosom. V takih primerih sem skomignil z rameni in rekel: "Se opravičujem. Nula, nula je moj standard!"

Za praznike se veliko vozi in tudi veliko pije, zato bom tokrat govoril o vožnji in pitju.

Nula, nula je moj standard!

Ne vozi, ko piješ (alkohol)

Če se kdaj vozite po slovenskih avtocestah, ste na interaktivnih informacijskih tablah gotovo že kdaj opazili obvestilo: "Ne vozi, ko piješ alkohol." Ko vidim ta napis, se vedno spomnim na ekvivalentnega angleškega, ki se glasi: "Don't drink and drive." (Ne pij, ko voziš.) Če zanemarimo, da sta oba napisa vsebinsko v principu precej enaka, samo malo besedno preobrnjena (slovenski zveni sicer rahlo okorno), pa med njima obstaja pomembna razlika v besedici alkohol. Ta je naveden samo v slovenskem opozorilu, v angleškem pa ne. Zakaj?

Na prvi pogled se zdi dovolj ustrezen tudi dobeseden prevod angleškega stavka: "Ne pij, ko voziš." Vendar pa so se pri Darsu ali pač nekje, kot kaže, odločili, da ta zapis ni dovolj pomenljiv in dovolj sporočilen ter da bi lahko, to je zdaj že moja osebna interpretacija, kdo iz tega naredil "štos" v stilu: "Ja, kaj si pa mislijo tile, a med vožnjo res ne smem ničesar piti!?" V Ameriki je torej dovolj, da se napiše "Ne pij, ko voziš", saj tam to logično pomeni, da je s tem "ne pij" mišljen alkohol. V Sloveniji pa to ni dovolj. Treba je biti zelo ekspliciten in dodati tudi besedico alkohol, da ne bi moglo biti nesporazumov vseh vrst.

Že iz tega lahko vidimo, da imamo Slovenci poseben odnos do alkohola (in cest).

Malce statistike

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je letna registrirana poraba alkohola v Sloveniji od leta 2006 do leta 2015 znašala od 9,5 do 12,6 litra čistega alkohola na odraslega prebivalca, starega 15 (!) let. (Verjetno je mišljeno 15 let in več.) Največ se je v tem obdobju popilo piva, sledilo je vino (izjemi sta leti 2010 in 2012, ko je bilo popitega največ vina) in žgane pijače.

V tem obdobju je bila najnižja poraba alkohola v letu 2013, vendar se je ta poraba v letih 2014 in 2015 ponovno povečevala in je znova primerljiva oziroma višja od tiste iz leta 2012. Leta 2015 je tako poraba čistega alkohola na slovenskega prebivalca, starejšega od 15 let, znašala 11,5 litra. Ti podatki nas uvrščajo visoko, pod sam evropski vrh.

Slovenci smo pod samim evropskim vrhom v količini popitih alkoholnih pijač.

Raziskave pravijo tudi, da približno desetina prebivalcev v zadnjem letu ni pila alkohola. Če dodamo še približek, da najstniki (najbrž) vsaj do polnoletnosti pijejo manj od povprečja, to pomeni, da je povprečna poraba preostale populacije, torej tiste, ki vsaj občasno uživa alkohol, nekako 13 litrov čistega alkohola letno.

Preračunajmo, kaj to pomeni v realnosti. Pivo in vino, ki sta v Sloveniji najpogostejši alkoholni pijači, vsebujeta nekako pet odstotkov (pivo) in pa deset odstotkov (vino) alkohola. Da povprečen pivec pride na državno povprečje konzumacije alkohola, mora tako spiti ekvivalent 130 litrov vina ali pa 260 litrov piva letno. To pomeni več kot tri decilitre vina dnevno ali pa več kot dve mali pivi na dan.

Kaj to zares pomeni?

V praksi to, da je tisti del populacije, ki konzumira alkoholne pijače in je starejši od 18 let, s konzumacijo povprečne nacionalne porabe alkohola na prebivalca že povsem na zgornji meji sprejemljive porabe alkohola za neko običajno življenje. Če bi torej vsi, ki pijejo alkoholne pijače, popili toliko, kolikor znaša povprečje, bi še nekako šlo, a že to bi pomenilo, da bi prav vsak dan, ne glede na to, ali gre za delovni, študijski ali pa kako drugače zahteven dan, spili tako merico alkohola, ki bi jih že delno destabilizirala pri tem, kar počnejo. Seveda tudi med vožnjo.

Poraba alkohola pa se seveda ne ravna po povprečju. Kar nekaj tistih, ki pijejo alkohol, ga spije več od povprečja, zaradi česar imajo tako oni kot vsi mi z alkoholom težave. Najbrž ni pretirano, če rečemo, da smo alkoholna družba.

To se vidi na mnogih področjih.

Propagiranje pitja alkohola

Če v svoj najljubši spletni brskalnik vtipkate poraba alkohola, varno pitje alkohola ali kaj podobnega, seveda dobite dovolj relevantnih zadetkov, iz katerih se lahko poučite, kako čim bolj neškodljivo pristopiti h konzumaciji alkohola. Seveda pa imate na drugi strani za protiutež slavljenje alkohola v različnih oblikah.

Male pivovarne in vinske ceste pri nas rastejo kot gobe po dežju, ob tem pa dobivajo tudi ogromno medijske pozornosti, celo v podjetniških oddajah z argumentom, za kako dobro poslovno idejo gre. Odpirajo se fontane s pivom, ki dobijo pridih obvezne mestne znamenitosti, odvijajo se prazniki piva in vina, v turističnih oddajah pa skoraj nikoli ni pozabljeno dodati, kakšna je ponudba alkohola v konkretnih krajih ali gostilnah. In tako naprej. Kreativnim načinom za (legalno) promocijo pitja alkohola ni videti konca. Različni prikriti načini oglaševanja alkohola so se že tako zažrli v naš način bivanja, da jih pogosto niti ne opazimo in jih sprejemamo kot samoumevne.

Kreativnim načinom za (legalno) promocijo pitja alkohola na žalost ni videti konca. Foto: Bojan Puhek

Decembra, ko je praznični čas in se (najbrž) spije vsaj dvakrat več alkohola kot običajno, se v medijih pojavijo tudi različne preventivne akcije proti pretiranemu opijanju. Te se gibljejo od jasno zastavljenih in ultimativnih, kot je npr. Čista nula, čista vest, do na prvi pogled zelo izvirnih, kot so Heroji furajo v pižamah in vse druge (bolj ali manj posrečene) vmes.

Heroji furajo v pižamah

Načeloma seveda podpiram vse akcije, s katerimi se skuša omiliti negativne posledice pitja alkohola. Vi tudi, gotovo. Tretjina prometnih nesreč se zgodi pod vplivom alkohola in kar nekaj jih povzročijo, pogosto s hudim, torej smrtnim ali pa invalidnim izidom, prav mladi vozniki, ki so sedli za volan pod alkoholnim vplivom.

Sem je vskočila akcija Heroji furajo v pižamah, ki poziva starše teh mladostnikov, da skušajo s svojim angažmajem preprečiti morebitne nesreče iz "alkoholnega razloga", zato naj vstanejo sredi noči in se, "magari v pižamah", odpeljejo po svoje otroke, ki so zaradi pijače omagali na kaki zabavi. Dobra ideja, ni kaj! Treba je poudariti, da bi vsak starš (in tudi vsak drug odrasel in trezen sorodnik) šel po svojega otroka kamorkoli, če bi s tem lahko preprečil nesrečo!

Akcijo Heroji furajo v pižamah so podprli mnogi znani Slovenci.

Vendar pa ima ta iniciativa tudi svojo drugo plat, saj nam sporoča marsikaj, pred čimer si zakrivamo oči. Na primer to, kakšne vzgoje je bila deležna ta mladež, da ni sposobna nadzorovati pitja alkohola oziroma ni sama sposobna razmišljati o varni vožnji domov. Podton te iniciative je seveda tudi to, da s takimi aktivnostmi še naprej podaljšujemo nedoraslost in neodraslost otrok ter njihovo navezanost na starše tudi na področju pitja alkohola in celo morebitno starševsko tolerantnost do tega "pojava".

Pod črto pa ta akcija pokaže tudi na nemoč in, glede na ponovno večanje porabe alkohola v Sloveniji, žal tudi na neučinkovitost različnih preventivnih kampanj v zvezi z alkoholom. Velja namreč poudariti: temeljni odnos do te pijače se ustvari znotraj družine.

Če sta oče in mama med tistimi, ki pijejo več od povprečja, to skoraj zagotovo pomeni, da pijeta vse leto in vsak dan, pri tem pa ju (pogosto) vidijo tudi njuni otroci. Če starši pijejo (alkohol) tudi takrat, ko vozijo, se bo ta praksa nepreklicno prenesla tudi na njihove otroke. Če taki starši želijo preprečiti nesreče, jim torej ne preostane drugega, kot da sredi noči vstanejo in se v pižamah odpeljejo po svoje ljube otroke.

Če bi med svojo vožnjo pili vodo, se jim to najbrž ne bi zgodilo.