Ko se tek sreča s turizmom

Maratonski turizem je tudi pri nas že prestavil v višjo prestavo.

Z ženo sva pritekla do tekaškega trenerja Urbana Praprotnika, ki je tekal ob progi sem ter tja in spodbujal tekače. Nekaj hipcev pozneje naju je že ujel v objektiv svojega fotoaparata.

Vedela sva, kaj bo sledilo. Dan za tem sva se znašla v njegovem filmčku, ki ga Urban že tradicionalno pripravlja iz tekaških trenutkov sreče, v katere ujame "svoje", pa tudi kake druge tekače, in ga potem objavi na spletnem univerzumu.

Tokrat se je še posebej potrudil. V filmček mi je namreč vtaknil tudi voščilo, saj sem z ženo, družino in prijatelji svoj okrogel rojstni dan obeležil kar s tekom na malem maratonu. 

Urban Praprotnik je s svojo ženo Jasmino eden tistih, ki pri nas na najbolj prijazen način povezuje rekreativen tek še z drugimi turističnimi aktivnostmi.

Tek in turizem

"Nedavno sem si kupil malo boljšo kamero, ki ima tudi mikrofon," mi je vneto razlagal med tistimi zadnjimi kilometri, preden naju je "prevzela" Jasmina, ki naju je s svojim lahkotnim tekom pospremila skoraj do ciljne ravnine.

"Zakaj?" sem ga vprašal.

"Imam idejo, da bi te svoje filmčke še malo nadgradil, z zvokom in drugimi rečmi."

"Katerimi?"

"No, rad bi, da ti filmčki podajo malo širšo informacijo, kaj se še da početi v tem kraju, poleg tega, da je tu polmaraton."

"Kot recimo?" sem vrtal naprej.

"Kot recimo to, kaj vse se še lahko počne na tej lokaciji, kaj si lahko tekači, ki pridejo v neki kraj, ogledajo, kje lahko kaj dobrega pojedo in podobno."

"Aha, kot neke vrste turistična predstavitev tekaške destinacije?"

"Da. Ne zelo zapleteno, a vendar. Saj veš, da nismo filmarji," se je nasmehnil.

To me je spomnilo na Malto pred skoraj natanko tremi leti.

Malta, 2013

Bilo je med zimskimi počitnicami in otroci so že načrtovali, kam se bodo raztepli na smučišča, midva z ženo pa sva razmišljala, kaj bi počela tisti teden. Potem sva odkrila, da lahko na Malto februarja potuješ izjemno ugodno, saj enotedenski aranžmaji skupaj s prevozom vred stanejo samo nekaj sto evrov. Za nameček se je izkazalo, da je bil tisti teden, ko sva nameravala tja, tam organiziran še maraton. Odločila sva se, da bova šla tja na počitnice, jaz pa bom tam še tekel.  

Dober mesec pozneje sva se že znašla v enem tamkajšnjih hotelov, kjer je bivala tudi skupina nemških rekreativnih tekačev.     Opazovala sva jih med njihovim večernim druženjem, ko je nekdo razlagal o prihodnjih tekaških potovanjih, ki jih pripravljajo v naslednjega pol leta.

Potem je tekače povabil, da si naberejo prospekte za destinacije, ki bi jih morda zanimale. Zanimale so tudi mene.

Bil sem šokiran.

Na dolgi mizi je bilo razdeljenih kakih petnajst prospektov za različne maratonske prireditve v naslednjega pol leta. Od Pariza do Islandije in od Moskve do Nove Zelandije so se razprostirali maratoni, ki so jih nemški organizatorji premišljeno vključili v širši obisk teh krajev. Nekatere ture so trajale zgolj podaljšani konec tedna, druge pa tudi več kot dva tedna, saj seveda ne bi bilo vredno potovati na drug konec sveta samo za nekaj dni oz. nekaj tekaških ur.

Takrat še nisva vedela, da sva na Malti pravzaprav stopila na pot kombiniranja turizma in udeleževanja tekaških prireditev. V prihodnjih letih sva se namreč še nekajkrat odpravila na počitnice tja, kjer se je dalo tudi kaj odteči.

Tudi za naprej imava podobne načrte – še posebej zdaj, ko tečeva skupaj.

Berlin, 2013

Samo nekaj tednov po prihodu z Malte, ravno na začetku pomladi, me je poklical Marko Roblek in me vprašal, ali me mogoče zanima obiskati jubilejni 40. Berlinski maraton.

"Kako poteka vse skupaj?" sem ga vprašal.

"V četrtek zvečer se usedemo na avtobus, v petek zjutraj pa smo že v Berlinu. Potem sta na voljo dva dneva za ogled mesta in pripravo na maraton. V nedeljo vsak odteče svoje, zgodaj popoldan pa se vračamo proti Sloveniji. V ponedeljek si že v službi!" je s svojim pojočim gorenjskim naglasom v nekaj stavkih predstavil zamišljeni načrt.

Seveda nisem mogel reči ne. Udeležba na jubilejni izdaji enega najbolj znanih maratonov na svetu je bila prevelik magnet.

Pariz, 2016

Tekaška popotovanja so se v tem času pri nas že prav spretno in učinkovito razdelila. Športno društvo Maratonc, kjer je eden od šefov ravno Marko Roblek, večinoma organizira bolj dinamična maratonska potovanja na bolj oddaljene velemestne lokacije. Tudi udeleženci so temu primerni. Na eni strani gre za mlajše pare, pa tudi samske tekače, ki si poleg maratona želijo še nekaj druženja in zabave. Po drugi pa so tu prekaljeni tekači, ki so že prerasli domači okvir in bi se radi preizkusili na najprestižnejših maratonskih tekih po Evropi.

Ta konec tedna je maraton v Parizu in ŠD Maratonc jih je, če so moja opažanja na Facebooku pravilna, tja spet popeljal za en poln avtobus. Seveda je poleg tega še kar nekaj Slovencev, med njimi tudi urednik Siol.net, ki bodo na tem maratonu tekli povsem v lastni režiji.  

Maratonski turizem je torej tudi pri nas že prestavil v višjo prestavo.

Urbani tekači

Urban in Jasmina Praprotnik pa sta se bolj usmerila v rekreativne teke v bližnji okolici in v organizacijo raznovrstnih tekaških taborov. Na (maratonski) tek pred nekaj tedni na Brionih sta pripeljala več kot tristo tekačev, kar je zneslo več kot polovico vseh udeležencev. Maraton na Brionih brez Urbanih tekačev najbrž ne bi obsta(ja)l. Na pravkar končani Mali kraški maraton v Sežani sta jih pripeljala več kot dvesto.

Medtem ko imajo Roblekove tekaške ekskurzije več poudarka na zabavi, se Urbani tekači nagibajo k temu, da so v obiske tekaških prireditev lahko vključeni tudi otroci, da se jih lahko torej udeleži vsa družina, hkrati pa te športne in družabne ekskurzije začinita še s kakšnimi strokovnimi predavanji in obiski muzejev ali drugih kulturnih prireditev.

Ob tem si Urbani tekači občasno izmišljujejo tudi prava tekaška popotovanja. Pred leti so si recimo zastavili projekt, da bodo v šestih dneh pritekli iz Ljubljane na morje, kar jim je uspelo, vmes pa so spali na priročnih krajih. Naslednje leto so to tekaško potovanje že skrajšali za en dan (ter malo podaljšali vsakodnevne teke), lani jim je na morje uspelo priti že v samo dveh dneh. To pomeni, da je vsak od udeležencev v dveh zaporednih dneh pretekel razdalji, precej daljši od dolžine maratona. Letos bodo ob začetku poletja na tak način pretekli celotno istrsko obalo.

Ultramaratonce se lahko torej vzgoji tudi na tak, zelo nežen način.

Tekaška sezona se je začela

Ponudbe za udeležbo na različnih tekih doma in v tujini je več kot dovolj. Praktično vsak konec tedna tja do začetka poletja se lahko udeležite kakega teka. Včasih jih je na posamezni konec tedna tudi več, kot recimo prihodnji teden, ko je v soboto najlepši in najtežji polmaraton nad Škofjo Loko, v nedeljo pa potem še Istrski maraton na slovenski obali.

Nekateri od tistih, ki so pridno trenirali čez zimo, bodo šli kar na oba.

Drugi lahko za kondicijo poskrbijo v prihodnjih tednih in mesecih.

 

 Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.