Ko bom velik, bom robot

Čemu zdaj malodušje? Mar ni nekaj najlepšega, če mladi ljudje ustanovijo podjetje in se mu povsem posvetijo? Mar se to lahko konča drugače kot dobro zanje in za njihovo okolico, vključno s širšo skupnostjo?

Hm.

Slovenski element

Najprej odstranimo lokalne posebnosti: kot sem že velikokrat napisal, slovenstvo malikuje delo, sovraži pa učinek. Kafiči so ob enajstih dopoldne polni ljudi, ki jamrajo, kako trdo delajo (vir). Torej se v sleherni anketi spodobi poudariti, da nenehno delamo. Imeti čas zase, pa naj bo ta pojem še tako ohlapen, vsekakor pomeni odtrgati si čas od dela in je zato nekaj, česar nihče noče poudarjati. Po drugi strani pa 23-urni in 51-minutni delovni čas mladih podjetnikov deluje pretirano tudi za slovenski kult dela. Upam, upam, da je šlo le za bahanje.

Ni časa zase

Zapustimo lokalne vode in poglejmo zahodni svet v celoti.

Denimo oglas, s katerim je podjetje Fiverr vabilo sodelavce:

Ne spite in se nalivate s kavo, nenehno garate, torej ste primerni za podjetje, katerega velika inovacija je le to, da ne plačuje na uro, temveč po končani delovni nalogi. Ime so si nadeli po dejstvu, da lahko za izvršeno delo dobite pet dolarjev bruto, torej odštejte še davke in maržo podjetja. Skratka, dobite neprimerno manj, kot če bi bili obračunani glede na število ur, a ostaja vam zadovoljstvo nad tem, da delate za podjetje, ki ga je organizacija Better Business Bureau ocenila z najnižjo možno oceno.

Ah, ne pozabimo svetle zgodbe, s katero so se pri podjetju Lyft (konkurenca Uberja) celo hvalili: njihova voznica se je peljala rodit v porodnišnico, spotoma pa je še pobirala in razvažala stranke (vir). Očitno res ni imela niti deset minut zase.

Pustimo zdaj tiste, ki stradajo in morajo garati v de facto suženjskem razmerju, dajmo govoriti o mladem podjetniku, ki se s svojim stanjem in statusom celo baha.

Ker ljudje ne moremo drugače kot stremeti k idealu in ga posnemati, se vprašajmo, s kom se tak človek primerja?

Kdo je njegov vzor?

Kje je vir njegove podobe?

Kaj si globoko v duši želi postati?

Sebe si predstavljamo kot zadnjo tehnologijo

Ljudje si sebe vedno predstavljamo kot zadnjo tehnologijo, ki jo uporabljamo. V antičnem svetu so naprave, kar jih je bilo, poganjali s tekočino – in zdravniki so razpravljali o tekočinah, ki se pretakajo po telesu, nas zdravijo ali zastrupljajo.

Ko so v srednjem veku izumili ure in so se te na cerkvenih zvonikih začele pojavljati v vse večjem številu, smo živa bitja postali mehanizmi. Gotovo poznate koga, ki mu manjka kakšen kolešček v glavi.

Parni stroji so prinesli paro, seveda, in ta nam brizgne iz ušes, kadar se razjezimo.

Motor na notranje izgorevanje sem nazadnje srečal, ko sem bil pri zdravniku. Upokojenca, oba stara več kot 70, sta klepetala:

A: "Kako si?"

B: "V redu. Malo sem prišel na servis. Motor nagaja."

In se je potrepljal po levi strani prsi.

Moja generacija je odraščala z računalniki in se pogosto dotaknemo senc, češ, tole si pa moram zapisati na disk, kar pomeni, da si hočemo zapomniti.

Ob čem torej rastejo sedanje generacije?

Roboti.

Potrebujejo le energijo in kar naprej delajo, brez plačila ali le za nizke stroške.

Širši pomen

Če imate delovno silo, ki že zdaj o sebi razmišlja kot o robotih, potem jih v pravem trenutku ne bo težko zamenjati z roboti.

Slediti svojim sanjam

Govoril sem s kar nekaj ljudmi, ki tako živijo in ravnajo, in vsak je uporabil enako pojasnilo: "Le sledim svojim sanjam." Spotoma, na bruhanje mi gre, ko jo slišim, a dajmo malce pobliže pogledati frazo, ki je tako povsod prisotna, da nihče več niti ne razmišlja o njej.

Kje so sanje? Zunaj dejanskega življenja.

Kaj pomeni slediti sanjam? Izstopiti iz življenja.

Vzeti en sam element iz silnega kalejdoskopa, ki nam ga ponuja življenje, in ves svoj čas posvetiti le nečemu, pa naj bo to podjetje ali ultramaratonski tek, pomeni zapustiti temelj tega, k čemur bi človek moral stremeti: ravnotežje med vsem, kar življenje sestavlja, med razumom in čustvi, med sabo in drugimi, med podrobnostjo in smislom, med tem, kar smo, in tem, kar bi bili.

Veliko sem bral o življenju pisateljskih velikanov in verjemite, niti eden med njimi ne bi mogel reči, da nima zase niti deset minut na dan. Večinoma je bilo ravno nasprotno: več ko so imeli časa zase, bolje so delali.

Če se poskušate stopiti z enim samim elementom bivanja in zanemariti vse drugo, potem končate kot prestrašeno bitje, zaprto v omari, ki se boji širine življenja.

P.S. Pisateljski element

Naj dodam čisto pisateljsko opažanje. Ko pišete, je razum najprej sestavil, kaj hočete povedati, vendar sama hitrost pisanja pomeni, da primerne besede sproti izbirate nezavedno.

Torej: pišete misli, a nezavedno vam podaja besede.

Obiskal sem blog organizatorice omenjenega poslovnega srečanja (vir). Piše o tem, da v skupini ni sama, "z njo so tudi ... ".

Za trenutek ustavimo proces pisanja.

Pustimo nezavednemu, naj ponudi primerno besedo, ki bo zaobjela ljudi, ki uživajo v tem, kar počnejo, jih njihova dejavnost izpolnjuje in osrečuje, zaradi nje postajajo boljši ljudje, bogatijo svoje odnose in izboljšujejo življenje v skupnosti.

Ker ne gre za literaturo, lahko pričakujemo kak običajen izraz. Verjetno bodo to 'kolegice', mar ne?

'Tovarišice' zagotovo ne, ker je to izraz nekega drugega časa.

Kateri bi bil torej pravi izraz?

In avtorica zapiše: 'somučenice'.

Ugotovitev, do katere sem se dokopal po številnih mukah: en del naših možganov vedno pozna resnico in nam jo poskuša dopovedati, a ga večinoma ignoriramo, dokler ne začnemo pokati po psihičnih in fizičnih šivih.