Kitajska, Zahod in psihopati

Ta odnos je seveda precej ambivalenten: Kitajska se kaže po eni strani kot rešiteljica, po drugi pa tudi kot nevarnost. Toda ali ni vsaj nenavadno, da mora zdaj komunistična Kitajska reševati demokratični Zahod?

Med evropskimi voditelji prevladuje zmerno optimistično prepričanje – tak je vsaj vtis –, da je kriza zgolj nekaj začasnega, prehodnega. Splošno znana magična formula se glasi: samo še nekaj znanja, ustvarjalnosti in inovacije – in vse skupaj se bo hitro postavilo na pravo mesto. Skratka, samo še malenkost več kreativnosti, pa bo.

Ob tovrstnih parolah se človek nehote spomni na Goebbelsa in si nagonsko zaželi revolver. Tovrstne parole se namreč ponavljajo že več kot deset let in rezultati so vidni. Pa saj ti ljudje se delajo iz državljanov norca! Kot da bi kreativnost nastaja po dekretu. Ob tem se stanje stvari samo še slabša: brez pretiravanja bi se lahko reklo, da se cela Evropa vztrajno oddaljuje od zastavljenega cilja. Charles Hazlewood, britanski dirigent, ki se zavzema za čim širšo dostopnost orkestrske glasbe, je tako pred kratkim obžaloval kratkovidnost svoje vlade, ki z varčevalnimi ukrepi dostopnost tovrstne glasbe omejuje na ozke kroge elit. Ob tem, da psihologi in pedagogi že dolgo vedo, kako poslušanje Bacha, Vivaldija, Mozarta itd. pri otrocih izboljšuje njihove kreativne zmožnosti.

Zahod iz otroka že več kot dvajset let ustvarja "patološkega narcisa". Ta tip osebnosti je doslej sicer spadal v kategorijo osebnostnih motenj, vendar se časi spreminjajo. Ameriško psihiatrično združenje bo prihodnje leto izdalo prenovljen priročnik za diagnosticiranje mentalnih motenj (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders). Zadeva izhaja od leta 1952, njen namen pa je podati kriterije, kdaj določena oseba v psihiatričnem smislu velja za moteno. Kot kaže, postajajo narcisi za psihiatre nezanimivi, kajti njihovi simptomi že nekaj časa tvorijo konstitutivni del normalnosti zahodne družbe. Se pravi, kult večne mladosti in z njo povezane uspešnosti nihče več ne povezuje z ekscentričnostjo.

Treba je vedeti, da ni samo komunizem ustvarjal človeka po svoji podobi in sličnosti, to počnejo vse ideologije, med drugim tudi neoliberalizem – kdor naivno misli, da gre pri tem zgolj za ekonomsko teorijo, se seveda zelo moti. Neoliberalizem je način življenja, stanje duha … In kakšen je potem ta novi neoliberalni človek? Tipičen proizvod socialnega darvinizma: pri njem so poudarjeni individualizem, dobra samopodoba, tekmovalna brezobzirnost in brezbrižnost do drugega, na kratko – egomanija. Je tudi skrajno prilagodljiv izzivom trga, se pravi socialno mobilen, rad tvega ipd. Doba narcisov se tako dovršuje s psihopati. (Kratka strokovna definicija: "Antisocialno osebnost opredeljuje pomanjkanje spoštovanja moralnih ali pravnih standardov lokalne kulture. Izražena je nesposobnost razumevanja z drugimi ali prenašanja socialnih pravil. Posamezniki s temi motnjami so včasih označeni kot psihopati ali sociopati.")

V tej perspektivi se vidi, kako preroška je bila pravzaprav knjiga Breta Eastona Ellisa Ameriški psiho, ki je ob izidu leta 1991 sprožila tako burne polemike. (Mimogrede: če je kdo mogoče ni prebral, je skoraj zagotovo gledal film.) Pa naj še kdo reče, da je Ellis trivialen!

Zahod v tem trenutku ne bije le bitke s Kitajsko, v bistvu je mnogo bolj usodna tista, ki jo bije sam s sabo. Na eni strani je politika, na drugi finančni trgi. In dokler ta gigantomahija ne bo razrešena, tudi ne bo nekih trajnejših rešitev. Kitajska je potemtakem še najmanjši problem.