Kitajci prihajajo

Ko se je pred prvomajskimi prazniki v Varšavi zgodil dolgo pričakovani in napovedovani srednjeevropsko-kitajski forum, je postalo dokončno jasno, da azijski tiger že zdavnaj ni več tiger, ampak največji globalni gospodarski lev, za katerega bo srednjeevropski gospodarski prostor v prihodnosti še kako pomemben trgovinski partner. Svetovna velesila zato tudi računa, da bo trgovina s Srednjo Evropo (kakopak tudi z občutnejšim deležem Slovenije) do leta 2015 poskočila na sto milijard dolarjev.

In prav zato se je v poljskem glavnem mestu gnetlo kar 16 predsednikov vlad držav s tega območja, z našim premierjem vred, da bi se seveda srečali s kitajskim voditeljem. V tem težkem gospodarskem trenutku krize, ko vsi iščejo rešilne bilke, na forumu preprosto nihče ni smel manjkati, tudi Janez Janša ne! Kitajski premier Wen Jiabao je namreč v diplomatski prtljagi prinesel tudi desetmilijardno posojilno "linijo" za naložbe v srednjeevropske države, za povrh pa je napovedal tudi odprtje polmilijardnega naložbenega sklada, ki bo pomagal kitajskim naložbam na tem delu stare celine.

Priložnosti za poglobitev gospodarskega sodelovanja ne manjka, so si bili enotni vsi, ki so pretekli teden v Varšavi spremljali gospodarski vrh držav Srednje Evrope in 1,3-milijardne Kitajske. Kje je v tem mozaiku Slovenija? Blagovna menjava med državama je še precej skromna: za sto milijonov evrov naša podjetja izvozijo na največji globalni trg, za okoli pol milijarde pa na Kitajskem kupimo. Lahko bi več izvozili in uvozili! "Možnosti je veliko in Kitajska je ponudila zelo konkretne ukrepe za izboljšanje sodelovanja in blagovne menjave," je pretekli teden prepričano zatrjeval predsednik slovenske vlade. Zagotovo se lahko z ugotovitvijo strinjamo! Še zlasti, če hkrati vemo, da je blagovna menjava med sosednjo Madžarsko in Kitajsko okoli deset milijard dolarjev in še raste, naša soseda pa na Kitajsko izvozi za več kot dve milijardi. Je Madžarska lahko za Slovenijo svetel primer gospodarskega sodelovanja s Kitajsko? Zagotovo!

Kitajce, kot kaže, v naši deželici gospodarsko še vedno zelo zelo zanima koprska Luka – naše pomorsko okno v svet (in niso edini). Okoli petina vsega tovora Luke je namreč namenjena na Kitajsko ali pa z nje prihaja. Gotovo je res, da malce opešana kondicija Luke Koper potrebuje nov zagon, tudi s posodobitvijo železnice do Kopra. Z drugim tirom, s katerim že leta neuspešno "telovadimo", še dolgo ne bo nič (projekt je že v naslednji finančni perspektivi) … Bi morda res lahko na pomoč priskočili Kitajci? Če seveda ne bo prepozno ali že ni? Z našimi prijateljskimi sosedi Hrvati, ki nam spet delajo sive lase zaradi dolga Nove ljubljanske banke, so Kitajci menda že podpisali dogovor o posodobitvi reškega pristanišča, oblikovanju logističnega centra in posodobitvi železniške proge med Reko in Zagrebom. Nas bodo prehiteli? Pa ne že spet?

Kaj pa mi? Bomo spet cincali? Da, vem, ni vse zlato, kar se sveti. Tudi Kitajci ne prinašajo le dobrega, še manj njihove restavracije in poceni trgovinice, ki so preplavile tudi Slovenijo. Ampak strah, ki se je že davno zalezel v Slovenijo in zlasti v Slovence, ima prevelike oči, opozarjajo poznavalci gospodarskega sodelovanja s Kitajsko. Ta velikanska država na široko odpira vrata sodelovanja. To vsekakor drži! Ne gre pa brezglavo hiteti in zaupati, nikakor pa tudi ne gre capljati na mestu, ker potem se bo ponovila zgodba z Nemci in Deutsche Bahnom, pa Rusi in Lukoilom, pa marsikdo bi se še našel. Ali res lahko te težke krizne čase preživimo sami, samcati? Ne, seveda ne, potem pa je treba s pravo mero tudi s Kitajci! Priložnost bo že prihodnji mesec, ko se bo v Sloveniji mudila več kot stočlanska kitajska gospodarska delegacija. Možnosti za pogovor in dogovor je torej več kot dovolj. Je pa tudi jasno, da je Kitajcem treba gledati pod prste in da ni vse zlato, kar bodo ponujali in obljubljali. Ampak to je stvar zaupanja in tega je treba še pridobiti … Da ne bo lahko, pa je tudi jasno!