Kdo se boji (demokratičnega) socializma?

Kdor je zadnje praznike preživel doma in obiskal kakšno gostilno, je morda slišal zares dober vic o najnovejšem zadolževanju Slovenije: Slovenija je brez težav dobila posojilo, ker tuji vlagatelji pač verjamejo in zaupajo v razvoj socializma. No, preden se kakšnemu bralcu nevarno zviša pritisk, še enkrat: gre zgolj za vic, torej tisto stvar, ki je namenjena temu, da človeku nekoliko polepša dan. Dobri vici so postali v kapitalizmu redka dobrina. V času socializma je bilo brez dvoma več smeha – takrat je za to skrbela kar država oz., kar je v bistvu isto, politiki (od Staneta Dolanca do Milke Planinc). V kapitalizmu je bilo potem vse skupaj prepuščeno zasebnemu sektorju in je zato počasi zamrlo. Se pravi, če so ti v socializmu ob jutranji kavici zastonj servirali še vic, si ga moral v kapitalizmu začeti plačevati – in stvar ni bila več smešna. Sicer pa so bili ti prazniki neverjetno nabiti z neko čudno nostalgijo. Vsi mladi so se nekam porazgubili, zato so gostilne zasedli upokojenci, ki so z melanholičnimi obrazi, polnimi hvaležnosti do vsakogar, ki jih je bil pripravljen poslušati, vneto razlagali, kako je bilo 1. maja včasih. Dobro, dejstvo je, da so starci že po naravi stvari zmeraj nekoliko nostalgični, ampak takšno idealiziranje nekdanje države vseeno preseneča. (Ali so stvari res prišle že tako daleč?) Toliko bolj, ko gre za ljudi, ki jih nikakor ni mogoče okarakterizirati kot "Janševe upokojence", torej tiste nesrečnike, ki si po mnenju nekdanjega premierja pač niso zaslužili svojih pokojnin, zato jim jih je prejšnja vlada znižala, zdajšnja pa bo po intervenciji ustavnega sodišča to "napako", za katero ne bo seveda v skladu s tradicijo odgovarjal nihče, hočeš nočeš morala popraviti.

Pravijo, da kogar je pičila kača, se boji še zvite vrvi. Takšen človek bi najraje pobil vse plazilce, tako strupene kot tudi nestrupene. To njegovo početje je morda razumljivo, ni pa upravičljivo. Na kratko: takšni ljudje so nevarni tako za naravo kot tudi družbo! Z drugimi besedami: takšni ljudje potrebujejo strokovno pomoč!

Kakorkoli že, dejstvo je, da s takšno državo, kakršna je današnja Slovenija, ni zadovoljen nihče. Težava je v tem, da ni konsenza, kakšna bi ta država morala biti. Ni konsenza o tem, kaj je sploh to dobra država. V takšnih primerih si je najbolje pomagati z Machiavellijem, človekom, ki je o politiki vedel največ: "Dobro urejene države morajo namreč skrbeti, da ostane skupnost bogata, njeni državljani pa revni …" Sprenevedanje je torej odveč, to z drugimi besedami pomeni, da je dobro vse tisto, kar vodi k temu cilju, slabo pa, kar vodi stran od njega.

Apologeti kapitalizma bodo zdaj takoj skočili pokonci in se začeli dreti, da je Machiavelli komunist, da ga je treba zapreti v norišnico, da njegov predlog vodi v sistem uravnilovke, da ustvarja nestimulativno okolje za sposobne itd. Še en dokaz več, da kapitalizem ubija domišljijo in spodbuja duhovno lenobo. Kdo pa pravi, da se izjemno sposobnih posameznikov ne bi smelo ustrezno nagrajevati? Vsa skrivnost se seveda skriva v kako.

Znano je, da kapitalizem v bistvu pozna le tri vrste nagrad: denar, več denarja, še več denarja. Znano pa tudi je, da denar posameznike pokvari. Ali si je potem sploh mogoče zamisliti kaj bolj norega od tega, da najbolj sposobne posameznike, na katerih sloni praktično celoten razvoj neke družbe, sistematično kvariš? Izredno sposobne in zaslužne posameznike je treba ustrezno nagraditi, o tem ni nikakršnega dvoma, vendar je pri tem treba uporabljati razum in domišljijo. Včasih so takšnim ljudem postavljali kipe, pesniki so jim zlagali ode itd. A nagrade so lahko po potrebi tudi bolj praktične narave: tak posameznik lahko dobi teden dopusta na samotnem otoku z najlepšo kurtizano v državi, z obljubo, da bo dobil za podoben dosežek dodatni teden z dodatno kurtizano itd. Skratka, možnosti za kreativno stimuliranje je dovolj.

A vseeno je vprašanje, ali je dobra država res mogoča zgolj v demokratičnem socializmu. Morda je, kdo bi vedel? V vsakem primeru dejstvo, da je kapitalistični Zahod tako odvisen od socialistične Kitajske, kaže, da politiki, ki z omalovaževanjem govorijo o socializmu kot povsem preživetem sistemu, očitno živijo v blodnjah. Res je sicer, da Kitajska ni ravno demokratična, je pa vsekakor uspešna.