Kam so šle preproste reči?

Vedno mi je zanimivo pogledati, kaj nam pripravljajo in s čim nas želijo prepričati računalniški in telekomunikacijski velikani. To sicer še ne pomeni, da mi bodo vse njihove novosti všeč, še manj pa, da moram biti eden od tistih, ki mora biti med prvimi z vsako novo napravo ali storitvijo. Celo nisem pripravljen verjeti, da je prav vsaka novost, ki nam jo pripravljajo, pomembna, koristna ali nujna. Ne zame osebno, ne za človeštvo na sploh. Ampak prav zato je toliko bolj zanimivo sproti spremljati, kaj nam snovalci tehnološke in siceršnje prihodnosti pripravljajo in ponujajo. Nič manj zanimivo ni, kako se potrošniki na to odzivamo. Včasih čustveno, včasih neracionalno – a pač razmišljamo različno. Še dobro, da je to tako, različnost nas bogati.

O programiranih napakah se veliko govori. To so tiste napake na elektronskih napravah, ki naj bi se kot tempirane bombe zgodile kmalu po tem, ko se izdelku izteče garancijska doba. Napake, ki so običajno tako obsežne, da bi bili strošek popravila in z njim povezani zapleti nesmotrni v primerjavi z nabavo nove in sodobnejše naprave. Napake, s katerimi naj bi proizvajalci (nepošteno) pospeševali prodajo.

Ne nazadnje se v obdobju garancije, za večino naprav sta to evropsko zagotovljeni dve leti, za gospodinjske naprave s podaljšano garancijo (praviloma ob doplačilu, seveda) pa pet, šest, morda celo sedem let, ponudba že toliko spremeni, da proizvajalci računajo, da nas bodo vse te nove funkcije, oblika in preostali trnki že prej zvabili v nov nakup. Nezaslišano ni več nemogoče, takšni so časi V današnjem svetu, kjer je zaupanja v ustanove, kapital, oblast in še marsikaj (žal upravičeno) vedno manj, je res vse mogoče. Vseh umazanih igric, ki se skoraj vsakodnevno dogajajo za hrbtom in na račun nas, navadnih ljudi brez posebnega zaledja ali debelih denarnic, smo se že tako navadili, da nas nič več ne more presenetiti.

Sproti znižujemo standarde in smo jih, kot kaže, pripravljeni še naprej zniževati. Saj nikoli ne more biti tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, mar ne? Nostalgija, ki še kar naprej deluje Ob teh morebitnih programiranih napakah mi pride na misel radijski sprejemnik, ki sem ga poslušal, ko sem štel prva leta svojega življenja. Ko ga (sicer redkokdaj) vklopim, še vedno brezhibno deluje, čeprav se bo na moj hrbet kar kmalu usedel Abraham.

Priznam, ni primerjave, nekdanje tehnološke naprave so bile veliko preprostejše (sicer tudi večje, potratnejše in še kaj bi se našlo), zato je bilo tudi manj verjetnosti, da bi kaj odpovedalo. Sploh pa ne načrtno, ker takrat naprave niso imele tistih možnosti, zaradi katerih bi jim danes rekli, da so pametne. Ali še pomnite čase, ko ni bilo treba na servis za vsako malenkost? Nekoč so bili tudi avtomobili tako preprosti, da jih je lahko popravljal skoraj vsak. Ne, nikakor se mi ne kolca po fičkih in stoenkah, ki res spadajo v neke druge čase, a se mi po drugi strani nikakor ne zdi sprejemljivo, da je marsikateri današnji avto narejen tako, da moraš že za menjavo običajne žarnice zapeljati na servis in za to odšteti skoraj pol dnevnega dohodka.

Veseli me napredek, veselijo me nove tehnologije, a sem prepričan, da smo se preprostosti vendarle preveč zlahka odpovedali. Pamet v napačnih rokah je rušilna (tudi dobesedno) Kljub temu da so današnje pametne naprave že tako pametne, da niti ne vemo več, kdo in kako upravlja njihovo pamet, ostajam večni optimist in nočem verjeti, da bi kdo šel tako nizko, da bi kar programiral napake. Zakaj bi jih, dovolj je vgraditi cenejše komponente in uporabiti cenejše materiale, pa bo stvar po naravni poti razpadla sama od sebe. Nekateri dobavitelji z azijskega vzhoda to dobro vedo, potrošniki pa se tega običajno naučijo prepozno in na lastni koži. Najprej malo nagaja … Kot da bi želeli uničiti ta moj nepopravljivi optimizem, sta mi dve napravi v razmeroma kratkem času nastavili kost za glodanje. Pomivalni stroj priznane blagovne znamke – ni pomembno, katere, recimo le, da je evropska – mi je natanko en teden po izteku podaljšane garancije začel nagajati. Vesti se je začel kot razvajen otrok: včasih bi se pognal skladno z ukazi, včasih pa ne bi. … potem se končno upre Čez nekaj tednov se je razvajenček dokončno prelevil v trmo in se pod nobenim pogojem ni več želel pognati. Diagnoza: odpoved programatorja. Ključne komponente, katerih zamenjava bi stala več sto evrov, nato pa bi še vedno imel stari pomivalni stroj. Radi crknejo po šestih, sedmih letih, me je "potolažil" serviser, ko sem mu opisal simptome in je potrdil moje sume.

Če bi se to zgodilo en mesec prej, bi garancija še veljala. Žal nam je, mi povedo na servisu. Pa ne vem, ali jim je res, so pač vljudni. Kjer je dim, je tudi ogenj Za to, da mi epizoda s pomivalnim strojem ne bi ostala v spominu kot osamljen primer, je kmalu za tem poskrbel moj mobilni telefon. Spet priznane blagovne znamke, ni pomembno, katere (najbrž bi se to lahko zgodilo pri kateri koli znamki).

Natanko dva tedna po preteku dvoletne evropske garancije je mojemu naprednemu mobilnemu telefonu (nekateri v tem kontekstu ne marajo besede pametnem) začela nagajati brezžična povezava. Nujna komponenta, kadar me delo zapelje iz pisarne. Da bi mi še bolj žgečkalo živce, se to dogaja povsem nepredvidljivo: včasih me pusti brez prekinitve celi dve minute, včasih pa ne preživi niti nekaj sekund. Skupni imenovalec: neuporabno.

Uganili ste, na servisu spet tisto: gospod, če bi se to zgodilo en mesec prej, bi garancija veljala. In spet vljudnostni, čeprav najbrž zgolj formalni "žal nam je". S pogostejšimi menjavami smo se sprijaznili Tako smo se pod vplivom potrošniške družbe in proizvajalcev, ki se ob spretni trženjski podpori bojujejo za čim boljše prodajne rezultate, sprijaznili s tem, da naprave menjavamo hitreje kot nekoč. Časi se spreminjajo, današnja mladina bi bila najbrž zelo presenečena nad tistimi, ki uporabljajo mobilni telefon več kot dve ali tri leta. Mi malo manj mladi pa včasih pogrešamo tiste čase, ko smo vedeli, da nam bodo naprave, če bomo tako želeli, vendarle služile dlje časa.