Kako je Janez Janša postal državni sovražnik številka ena

Po skoraj natanko pol leta agonije – osebne agonije za zapornika in njegovo družino, politične agonije za vso preostalo državo – je ustavno sodišče na prostost izpustilo Janeza Janšo. Ukrep je seveda začasen. Na končno razsodbo v primeru Patria bo treba še počakati. A že statistika je zgovorna. Lani je ustavno sodišče ugodilo le dobrima dvema odstotkoma tovrstnih zahtev; od tega je v več kot 80 odstotkih primerov razsodilo v prid pritožniku. Dovolj dober razlog, da sporočilo ustavnega sodišča tokrat, izjemoma, jemljemo skrajno resno.

Otopelo ljudstvo Odločitev sodišča pušča izjemno grenak priokus. V njej so namreč skoraj dobesedno, beseda za besedo, napisana stališča, ki smo jih lahko v zadnjem letu in pol slišali od številnih ustavnih pravnikov, ki so opozarjali na nevzdržne napake in kršitve v procesu. V odločitvi ni nič novega. Vse je bilo že neštetokrat ponovljeno in prav tolikokrat preslišano. Vsi tisti pravni strokovnjaki – med katerimi so bili tudi taki, ki so Janši politično vse prej kot naklonjeni –, ki so se morali zaradi neprestanega ponavljanja enakih opozoril sami sebi zdeti kot pokvarjena lajna, so zdaj vsaj nekoliko potešeni. Dobili so potrdilo najvišje pravne instance v državi.

Bolj klavrna uteha. Vmes je bila namreč storjena velikanska škoda demokraciji. Ne le zato, ker obstaja – kot ugotavlja ustavno sodišče – velika verjetnost, da je bil s kršenjem človekovih pravic iz politične igre izločen pomemben političen akter. To je samo po sebi dovolj hudo. Še huje pa je, da je to dejstvo, na katero so dolge mesece in leta opozarjali številni ugledni pravniki, spremljala brezbrižnost večinske javnosti.

Še tako tehtni argumenti so vedno znova padali v gluho lozo, kjer se je ignoranca mešala s sprenevedanjem in privoščljivostjo: "Pa kaj … Prav mu bodi!"

Kako so pisatelji izključili Janeza Janšo Če bi šlo le za kršitve v sodnem procesu, bi lahko obveljala teza, da je Janez Janša postal še ena izmed stotin žrtev slovenskega pravosodnega sistema, ki je eden najbolj neučinkovitih, nedoslednih in – recimo bobu bob – krivičnih v Evropi. Toda Janševi politični nasprotniki, tako v politiki kot v medijih in civilni družbi, so temeljito poskrbeli, da ni šlo le za to.

Celoten sistem, ki določa koordinate javnega mnenja, se je v vsem tem času usmeril v minimiziranje opozoril o procesnih kršitvah in marsikdaj glasno navijal za to, da se sodni obsodbi doda še moralno in politično. Odvzem poslanskega mandata je bil zadnji in najbolj eklatantni primer.

Toda medijski, javnomnenjski, moralni in kulturnopolitični umor se je začel že davno pred tem in svoj simbolni vrhunec dosegel z odločitvijo PEN, da Janšo izključi iz svojih vrst. Ta poteza je povzemala vse, kar je narobe s protijanšizmom. Težava ni v tem, da nekdo ostro in vehementno kritizira Janeza Janšo, njegovo politiko, njegovo retoriko, njegovo vizijo ali njegove kadrovske prakse. Težava tudi ni v tem, da se nekdo politično – torej javno in transparentno – organizira z namenom, da se mu onemogoči prevzem oblasti ali njeno izvajanje. To je del normalne politične igre, ki je marsikdaj kruta in neizprosna. Težava nastane v trenutku, ko se trenja, spori in hude besede, ki vzniknejo kot stranska posledica te igre, izkoristijo kot izgovor, da se nekoga a priori izloči iz nje. Da se ga razglasi za sovražnika ljudstva, za izmeček, za nekoga, za katerega ni prostora v ugledni družbi.

Ne glede na dejanske in objektivno ugotovljive razloge za kršitve in napake, ki so se zgodile v sodni kalvariji, znani kot afera Patria, se bo za dobršen del prebivalstva ta zgodba kazala kot zadnja etapa te izključevalne prakse.

Kakšne bodo posledice sodnega postopka v zadevi Patria? Posledice bodo vsaj dvojne.

Prvič, Janševi podporniki bodo za kršitve človekovih pravic v zadevi Patria klicali na odgovornost ne le dejanskih in objektivnih krivcev, temveč celotni slovenski mainstream; to se pravi vse tiste, ki ne spadajo v njihov krog.

Drugič: če živiš v okolju, kjer ti še pri najbolj očitnih in eklatantnih kršitvah tvojih osnovnih pravic na pomoč priskočijo skoraj izključno le podporniki in kjer se politična kritika takoj pretvori v podporo politični izločitvi, potem je logično, da lahko računaš le na podpornike. In če lahko računaš le na podpornike in če od tistih, ki ne spadajo mednje, ne moreš pričakovati niti osnovne državljanske in človeške empatije, potem je logično, da postane lojalnost glavni, celo edini kriterij selekcije.

Od klana do tiranije je le korak Družba, ki se začne organizirati po teh principih – ki so, povejmo jasno, principi klanovstva –, se začenja nevarno oddaljevati od razmer demokratičnega sobivanja.

Iz te zagate se bomo rešili le tako, da bomo ponotranjili razumevanje, da demokratično politiko sestavljajo akterji, ki si morajo ne glede na ostrino svojih spopadov vselej priznavati medsebojno legitimnost. To z drugimi besedami pomeni, da nam mora biti naša skupna ljubezen do pravice pomembnejša od naše medsebojne antipatije, privrženost demokraciji pa pomembnejša od sovraštva do nasprotnika.

Ko enkrat to izgubimo izpred oči, smo na dobri poti v zdrs v takšen ali drugačen avtoritarni sistem.