Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Torek,
28. 10. 2014,
18.35

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 28. 10. 2014, 18.35

7 let, 1 mesec

Kaj zanima Slovence?

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Dostikrat lahko beremo o tem, da se Slovenci ne zanimamo za politiko, ne hodimo na volitve, nimamo omembe vrednih civilnodružbenih gibanj itd. itd.

Torej naš človek pride iz službe, če jo ima, nato pa pade v komi podobno stanje, dokler ga budilka (če jo ima) spet ne usmeri v službo. Iskreno: ne poznam takih ljudi. Sodržavljani, kar imam stika z njimi, se mi zdijo izjemno aktivni, celo bolj, kot sem imel priložnost doživeti v katerih drugih državah. Že samo pregledovanje Facebooka pokaže veliko aktivnosti, neprestano dobivam pisma in pozive k akciji; peticije bi lahko podpisoval, dokler mi ne bi odpadel prst ali kolešček na miški. Recimo, zadnja, ki sem jo dobil, je zahtevala ukinitev medicinske fakultete, saj gre za zaroto farmacevtov, in zamenjavo z univerzo, kjer bodo poučevali pravo znanje: soda bikarbona pozdravi raka v šestnajstih urah, mešanica kurkume in ingverja obuja mrtve itd. Pregledovanje tisočerih zapisov na Facebooku kaže, da je Slovenija v zadnjih nekaj letih postala leglo praznoverja in paranoje. Vendar, mar lahko verjamem socialnemu omrežju? Obstaja možnost, da sem pač obkrožen s čudaki. Srbski zgled Srbija je pod trdnim primežem Miloševićeve vladavine postala dežela praznoverja, od prerokovanja do amuletov, kjer so višek sofisticiranosti pomenile mehiške in turške nadaljevanke. Pojdite do najbližje trafike in si oglejte revijo Treče oko – to je podoba, za katero nisem mislil, da jo bomo kdaj doživeli v Sloveniji. Google ponuja posebno podstran, imenovano trends, kjer lahko malce raziskujete, kaj ljudje iščejo. Začetek letošnjega leta sem opazil, da smo se po iskanju besede chemtrails (kemični izpusti letal) prebili v svetovni vrh! V eni od zarot je torej Slovenija postala svetilnik ne samo Evrope, marveč sveta! Srbija, prihajamo, sem si rekel in sklenil čez čas spet preveriti, kam je usmerjena pozornost našega naroda. Kaj iščejo Američani? Ta čas je napočil zdaj. Poglejmo najprej, kako Američani iščejo posamezne zarote (vsi grafi prikazujejo podatke od januarja 2010 do konca oktobra letos):

Kot vidite, so iluminati zvezde, kemični izpusti in cepljenje pa ne tako zelo.

A na grafu pač primerjamo zarote eno z drugo, povežimo jih z nečim, kar je najbolj iskano tudi na slovenskem spletu – z ljubeznijo:

Ob ljubezni se zarote sploščijo v nepomembnost. Dodajmo še malo politike, recimo iskanje njihovega predsednika:

Obama se lepo ugnezdi nad zarote, a ne doseže ljubezni, kar je tudi prav.

Nato sem združil imena zarot v en vir podatkov, politike v drugega, le ljubezen sem pustil nedotaknjeno. Ljubezen ostane na vrhu, pod njo politika, zarote povsem sploščene na dnu:

Kaj iščejo Nemci? Pri nas celo najbolj znani sociologi trdijo, da smo "mali Nemci", zato poglejmo, kaj in kako iščejo naši veliki bratje.

Najprej zarote (beseda Impfung pomeni cepljenje):

Dodajmo ljubezen in vidimo, da se zarote takoj sploščijo:

Še Angelo Merkel, ki izrazito izstopi konec leta 2013:

Skratka, precej podobno Američanom.

Kaj iščemo Slovenci? Zdaj pa na domači teren, najprej z zarotami:

Cepljenje je stalna uspešnica, res pa je, da ni nujno, da gredo vsa njegova iskanja na račun zarot, kar seveda velja za vse države. Vidite pa, kako se stari znanki iz zakladnice svetovnih zarot pojavita zadnja leta in se učvrstita.

Dodajmo ljubezen:

Ste opazili? Ni konstantna in predvsem odmik od zarot ni tako velik kot pri prejšnjih državah.

Dodajmo predsednika Pahorja:

Hm, ni ga. Komaj opazna pojavitev na radarju. Delno razumljivo, dolgo je že v politiki, vsi o njem vedo vse, zato ne poizvedujejo. Pravi poizvedbeni udar bi morali videti za Mira Cerarja:

Kar drži – na desni se pojavi ostra izboklina poizvedovanj pred letošnjimi volitvami.

Spet sem združil teorije zarote v en vir podatkov, politike v drugega in dodal ljubezen:

Zdaj pa primerjajte ta končni graf s končnima pri Ameriki in Nemčiji. Ljubezen ni konstantno prisotna, mar nismo prav nič romantični? Še huje, politika je neverjetno visoko, le za drobec zaostaja za ljubeznijo, očitno je naš um spolitiziran celo na račun zasebnosti – seveda, če hočete bratomorno vojno, morate zastrupiti tudi svoj intimni krog. Paradoks: s politiko se ukvarjamo več kot z ljubeznijo, le na volitve ne gremo.

Predvsem pa: zarote se ne sploščijo v nepomembnost. Nesorazmeren delež naše pozornosti zavzemajo. Sploh če upoštevamo tisto, česar Google ne more ujeti: torej dojemanje politike kot zarote. Saj veste, klani, omrežja, forumi …

Zakaj? Razlogov je mnogo, nedvomno. Najprej, ti kraji niso doživeli ne renesanse ne razsvetljenstva in so pod absolutno oblastjo ostali na dnu srca srednjeveški, torej obmoderni. V krizi se takoj vrnemo k bistvu, sodobna tehnika gor ali dol.

Še nekaj, kar storimo v težavah: skočimo korak nazaj, na prejšnje mesto, ki se nam zdi varno. Ni čudno, da raste nostalgija po Jugoslaviji, Titu in socializmu. Mar nam niso upravičeno neprestano poudarjali, da sovražnik preži povsod, da so "notranji sovražniki" med nami itd.?

Še pomembneje: Ljudje smo aktivna bitja in ne moremo mirno gledati, kako propada država okoli nas. Zato se bomo aktivirali. Seveda tako, da se bomo po forumih in gostilnah ukvarjali s politiki, ne pa s spremembami, predvsem pa tako, da bomo aktivno poskušali onemogočiti svetovne zarote. Kajti to je edini način za varno sproščanje agresivnosti. Če se ukvarjate z lokalnim županom, vam bodo zamerili in boste nastradali; če divjate proti iluminatom in kemičnim izpustom letal, se počutite koristnega in hkrati ostanete varni.

Varneje je doma zreti v kavno usedlino kot protestirati na cesti.

Kadar stvari ne gredo dobro, bi se morala čim širša skupnost aktivirati. Zarote nam omogočajo, da to storimo, vendar ničesar ne spremenimo.

Srbski sociolog Jovan Cvijić je vse življenje preživel na terenu nekdanjih jugoslovanskih republik in ko so ga na stara leta vprašali, kaj bi bila osnovna značilnost in če imajo kaj skupnega, je odgovoril z eno samo besedo: "Praznoverje."

To sem bral pred desetletjema in spomnim se, kako sem se zakrohotal.

V prvih letih po osamosvojitvi si pač nisem mogel misliti, da sedimo na toboganu v temo.

Zdaj lahko le osramočeno sklonim glavo in se dr. Cvijiću ponižno opravičim.