Kaj vse (nepremišljeno) podpišemo …

Na ulicah Londona sta evropski policijski urad Europol in finsko podjetje za računalniško varnost F-Secure junija (na skrivaj) opravila zanimiv poskus. Na nekaj mestih v mestnem središču so postavili brezžično omrežje z več javno dostopnimi točkami, posebnost pa so bili pravila in pogoji, ki jih je vsak uporabnik moral sprejeti, preden so mu dovolili priklop.

Med drugim je bilo tam zapisano, da se vsak uporabnik s sprejemom teh pravil in pogojev odpoveduje svojemu prvorojenemu otroku, ne glede na to, ali ga že ima ali ga bo šele imel nekoč v prihodnosti. "Pa kdo to še bere …" Nekaj uporabnikov je ta pravila in pogoje kljub absurdnosti vendarle sprejelo. Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da besedila niso niti pogledali, preden so ga potrdili. Ali so se s tem res odpovedali svojemu prvorojencu ali ne, ostaja vprašanje za pravnike, ker so pogodbe, ki temeljijo na nezakonitih predpostavkah in členih, vendarle nične, pa tudi namen izvajalcev seveda ni bil, da bi tako prišli do svojega lastnega otroškega vrtca.

Dejstvo pa je, da pravila in pogoje na splošno redko kdo bere, preden jih sprejme, a je tista za večino na videz nedolžna kljukica vendarle enakovredna podpisu in zato tudi pravno zavezujoča. Ne le, ko se nam mudi, da nekje, zlasti v tujini, čim prej pridemo do internetne povezave prek brezžičnega dostopa, temveč tudi, ko gre za pogodbe – o zaposlitvi, o bančnem posojilu, nakupu ali najemu avtomobila ali nepremičnine …

Ne ravno zanemarljiva težava izvira že iz tega, da se s povezovanjem na nezanesljiva brezžična omrežja lahko odprejo vrata do nadaljnjih prevar in zlorab zasebnosti in premoženja, če je na drugi strani te povezave nekdo, ki ima slabe namene. A to je še vedno kaplja v morje v primerjavi s tem, kar se lahko zgodi, ko podpišemo ali potrdimo nekaj, česar nismo prebrali ali razumeli. David proti Goljatu Pravniki ali tisti, ki sestavljajo pravila in pogoje ali pogodbe, nam z ničemer ne pomagajo, da bi bilo nam navadnim ljudem in potrošnikom preprosteje. Besedila so velikokrat dolga ter pravniško zapletena in težko obvladljiva – morda celo namerno, da nam s tem odvrnejo pozornost in voljo do branja ter tako povečajo možnost, da sprejmemo določila, ki za nas niso ugodna. Podjetja imajo na svoji strani dobro plačane pravnike, mi pa smo zaradi časovnih, denarnih in gotovo še kakšnih omejitev velikokrat prisiljeni biti sami svoji pravniki, za kar nimamo dovolj znanj in izkušenj. Moč je v velikosti, potrošniki pa smo prevečkrat osamljeni pri svojih prizadevanjih.

Pa še tisti neizprosni zakon ponudbe in povpraševanja: če nekaj resnično potrebujemo ali želimo, smo pripravljeni za to plačati višjo ceno ali sprejeti slabše pogoje. Težava je, ko začnemo sprejemati slabše pogoje nevede ali ko nam tega ne bi bilo treba in s tem dodatno slabšamo svoja pogajalska oziroma potrošniška izhodišča. Spet tisto "nič takega" … Nemalokrat se mi je zgodilo, da sem, ko sem pred podpisom kakšne pogodbe to želel prebrati in preučiti, slišal zelo zanimive odzive, kot sta "Dajte, prosim, hitro, podpišite" ali "Saj tu ni nič takega, kar podpišite". Aja, nič takega? Če je "nič takega", zakaj je potem napisano?

Zadnjih nekaj besed vam je morda znanih, ker sem pred komaj pol leta prišel do enakih misli, sklepov in besed na podlagi drugih dogodivščin vsakdana. Priznam, tudi sam ne preberem vseh pravil in pogojev za vsako malenkost, a žal me še vedno skoraj vsakič, ko si vzamem nekaj časa za branje in premislek, preden dam svojo pravno zavezujočo potrditev, še vedno pospremijo s pogledi in besedami raznih občutkov, ki segajo od presenečenja in začudenja pa vse tja do užaljenosti. Začudenost pa postane moja, ko vprašam za pojasnilo nekega določila pogodbe, pa dobim odgovor, da niti oni ne vedo, kaj to pomeni. "Drugi to kar podpišejo …" Dobro se še spomnim odgovora, ki sem ga dobil na eni od slovenskih bank, ko sem se želel pred implicitno privolitvijo ("… če nadaljujete uporabo storitve, s tem soglašate z vsemi spremembami pogodbenih določil …") podrobneje seznaniti, kakšne spremembe pravil in pogojev so pripravili za uporabo ene zelo razširjene bančne storitve: "Vsi to že deset let takoj podpišejo, vi ste pa prvi, ki si je vzel čas, da bi to prebral."

Še danes se sprašujem, ali je to bil kompliment ali kritika. V nekem boljšem in pravičnejšem svetu bi odgovor na to vprašanje vedel takoj.