Sobota, 7. 2. 2015, 12.54
1 leto, 2 meseca
Kaj nam hrbtna stran računa pove o odnosu do uporabnikov?
Minili so časi, ko smo uporabniki morali biti srečni, da neko storitev sploh imamo. Danes lahko izbiramo in bomo zagotovo šli drugam, če nam ne bo všeč pri zdajšnjem ponudniku.
Še kot najstniku, ki je v osemdesetih letih zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja odraščal deloma na tej, deloma na drugi strani Atlantskega oceana, se mi je v spomin vrezala izjemno velika razlika v besedilih, ki so jih na hrbtnih straneh svojih računov izpisovali ponudniki storitev v takrat še Jugoslaviji in tisti v Združenih državah Amerike.
Takrat mi seveda še ni bilo treba skrbeti, da bi te račune moral sam poravnati, ampak me je že od daleč zbodla razlika v besednem zakladu. Že takrat sem začutil velik prepad glede tega, kako z uporabniki komunicirajo eni in kako drugi.
Prijaznost na eni, ukazovanje in grožnje na drugi strani
Verjetno vsak potrošnik dobro ve, da je njegova dolžnost poravnati račun za opravljene storitve, a so gotovo zelo različni načini, kako mu posredovati enako sporočilo. Pri prvem računu se čuti neka vzajemnost med uporabnikom in ponudnikom, četudi morda samo pri besedah, pri drugem pa podjetje jasno da vedeti, da je uporabnik tu zaradi njih in ne obratno. Pri našem si se lahko kar ustrašil od tega uradnega birokratskega vzvišenega mraza.
Pa smo si mislili, da je takrat bilo tako, ker so to bili neki drugi časi in neka druga država.
Obsojen. Brez možnosti zagovora. Čeprav sem tako tega kot tudi vse prejšnje obroke pravočasno poravnal v polnem znesku.
Poklical sem na zavarovalnico in glas na drugi strani me je takoj odrezavo opozoril, da je "odločitev dokončna zaradi zamujenega plačila". Ampak jaz sem plačal, sem skušal dopovedati, a dobim prijazen odgovor, da se "tu nič več ne da narediti".
Ker sem videl, da ne bo šlo drugače, sem se oborožil s potrdilom o plačilu in odpravil v poslovalnico. Tam sem še vedno bil obsojenec, a smo vendarle naredili korak naprej – dosegel sem, da so mi rekli: "Pustite ta papir, pa bomo videli."
Ali sem jaz še vedno pri tej zavarovalnici? Ne.
Pa to še zdaleč ni moje edino doživetje "prijaznosti" (slovenskih) podjetij v 21. stoletju. Morda bi jim za prvo pomoč svetoval, naj takšne opomine za vsak primer, če so le kaj sami zagrešili, začnejo z: "V naših evidencah nimamo zabeleženega vašega plačila storitve, zato vas prosimo, da nam pomagate uskladiti naše evidence tako, da nam posredujete podatke o svojem plačilu." Verjetno so tako kje sestavljali opomine že v prejšnjem tisočletju, a pri nas ponekod še vedno vztraja tista utrjena miselnost, da smo mi na tem svetu zaradi njih in ne obratno.
Hej, sprijaznite se, da danes uporabniki imamo izbiro in da je to naše najmočnejše orodje. Nismo se več dolžni počutiti podrejene in vam biti neskončno hvaležni ne glede na to, kako ravnate z nami. Ali se še ne zavedate, da ko nas, uporabnikov, ne boste več imeli, tudi vas ne bo več?